KRIVI DOLGOVI?
Ko sta stopila iz avta, ga je 3-krat ustrelil
Bojanu Jerančiču bodo sodili za poskus umora Miodraga Lazarevića. Žrtev je zvabil v gozd k izkopani jami, kamor naj bi odvrgel truplo.
Odpri galerijo
Jerančič je na Lazarevića streljal blizu obronka gozda. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
NOVO MESTO – Dobri štirje meseci so minili od dogodka, ki je pretresel in tudi presenetil Dolenjsko: znani Novomeščan, nekoč uspešen in ugleden poslovnež, 67-letni Bojan Jerančič iz Stopič, ki je nekdaj živel v Novem mestu, znan pa je bil kot umirjen in uglajen gospod, je namreč 8. oktobra lani s pištolo nameraval pokončati Miodraga Lazarevića, moškega, ki mu je pred leti posodil 15 tisočakov. Kakšen scenarij se je spletel v Jerančičevi glavi, lahko sklepamo le posredno, iz sicer zgovornih dokazov, njegove plati zgodbe pa doslej v predkazenskem postopku menda ni bilo, v preiskavi se je namreč zagovarjal z molkom.
»Zoper obtoženega Bojana Jerančiča vložena obtožba zaradi poskusa kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1 je pravnomočna. Predobravnavni narok v zadevi še ni razpisan,« je na naša poizvedovanja odgovorila Vanja Jarc, vodja urada Okrožnega sodišča v Novem mestu. Glede na to, da gre za priporno zadevo, lahko v kratkem pričakujemo sojenje, po 116. členu kazenskega zakonika mu grozi najmanj 15 let zapora, a ker je dejanje ostalo pri poskusu, bo lahko sodišče izreklo tudi nižjo kazen.
Strelec in njegova žrtev sta se poznala več kot desetletje, Jerančič pa si je pri Lazareviću sposodil 15.000 evrov. Denarja ni vrnil, saj je zašel v dolgove. Pred tremi leti naj bi Lazarević dolžnika opomnil, da bi potreboval svoj denar. Jerančič naj bi iskal različne izgovore in odlašal z vračilom, po besedah upnika pa na dolžnika ni nikoli pritiskal ali mu grozil, saj je vedel, v kakšni situaciji se je znašel, da torej denarja ni imel, imel pa je še druge dolgove. Čas je mineval, denarja ni bilo, so pa bili izgovori in odlašanje. Za oktober lani pa naj bi Jerančič zagotovo obljubil, da bo vrnil dolg.
V tednu pred streljanjem naj bi se nekajkrat dobila na kavi, dan pred kritičnim dogodkom pa naj bi Jerančič, ko je do njega v Stopiče prišel Lazarević, predlagal, da se v nedeljo znova dobita, ker da mu želi nekaj pokazati. V nedeljo okoli petih popoldne je Jerančič prišel v Novo mesto po Lazarevića, skupaj sta se odpeljala z Jerančičevim golfom. Jerančič naj bi rekel, da gresta v Šentjošt, vas nedaleč od Stopič, kaj več pa ni hotel povedati. Rekel naj bi, da bo že videl, da gresta pač nekaj pogledat.
Jerančič je na Velikem Slatniku zapeljal v gozd in sopotniku dejal, da bosta šla naprej peš. Ko sta bila oba zunaj, je Jerančič Lazarevića ustrelil v trebuh. Ta se je podal v beg, Jerančič pa je še dvakrat ustrelil vanj: v koleno in lopatico. Poškodbe so bile hude, zdravnik jih je ocenil kot smrtno nevarne, kritičen je bil predvsem strel v trebuh, saj je bilo poškodovanih več notranjih organov, naboj pa je končal in ostal v telesu oškodovanca. Kljub poškodbam je Lazareviću še uspelo zbrati moči za beg. Ranjen je tekel skozi gozd do bližnje vasi, vmes še poklical brata, ta pa je poklical policiste in reševalce.
Jerančič se je takoj po streljanju odpeljal, šel naj bi v Makute k prijatelju in tam povedal, da je nekoga obstrelil, a da z njim ni nič hudega. Prijatelj ni opazil, da je šel Jerančič v klet in v vedro odložil dve pištoli, zaviti v polivinilasto vrečko. To je našel naslednjega dne, in ker se je takrat vest o streljanju že razširila med ljudmi, je takoj povezal pištolo z nedeljskim obiskom ter o najdbi obvestil organe pregona. Šlo je za pištolo kal. 22 in pištolo kal. 7.65 mm z nekaj naboji. Streljal je s prvo, manj močno, a imela je dušilec zvoka, zato se je verjetno odločil zanjo. Streljal je namreč v nedeljo popoldne in kaj lahko bi ga pok pištole izdal. Policisti so Jerančiča ustavili na poti med Šentjoštom in Črmošnjicami. Sprva ni hotel ustaviti in je pospešil, vdal se je šele, ko so vklopili zvočne in svetlobne signale. Vzeli so mu prostost, od takrat je v priporu, predvsem zaradi ponovitvene nevarnosti.
Ko so policisti in kriminalisti preiskovali kraj zločina pri Velikem Slatniku, so na gozdni poti našli tri tulce, le nekaj korakov stran ob poti pa so postali pozorni na strojno izkopano jamo, ki je bila globoka slaba dva metra, velika pa 170 x 170 cm. Ob kupu zemlje je bila lopata, na njej so bile Jerančičeve biološke sledi. Ko so kriminalisti raziskovali, kako in kdaj je nastala jama, so prišli do domačina, ki je povedal, da je jamo izkopal on, to pa mu je naročil Jerančič, češ da želi vanjo zakopati stvari pokojnega sina. Naj bi mu pa Jerančič zabičal, naj o jami ne govori nikomur. Izkopal jo je en teden pred dogodkom.
Je želel Jerančič v jamo ob gozdni poti zakopati svojo žrtev? O tem lahko le ugibamo, a ker je Lazarevića peljal prav do jame in tam streljal nanj, se ponuja takšno sklepanje. Torej se je likvidacije lotil zelo premišljeno. Njegovo dejanje označujeta tudi točki 116. člena kazenskega zakonika; dejanje naj bi storil zavestno na grozovit oziroma zahrbten način, iz koristoljubnosti.
»Zoper obtoženega Bojana Jerančiča vložena obtožba zaradi poskusa kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1 je pravnomočna. Predobravnavni narok v zadevi še ni razpisan,« je na naša poizvedovanja odgovorila Vanja Jarc, vodja urada Okrožnega sodišča v Novem mestu. Glede na to, da gre za priporno zadevo, lahko v kratkem pričakujemo sojenje, po 116. členu kazenskega zakonika mu grozi najmanj 15 let zapora, a ker je dejanje ostalo pri poskusu, bo lahko sodišče izreklo tudi nižjo kazen.
Nekaj ti bom pokazal
Strelec in njegova žrtev sta se poznala več kot desetletje, Jerančič pa si je pri Lazareviću sposodil 15.000 evrov. Denarja ni vrnil, saj je zašel v dolgove. Pred tremi leti naj bi Lazarević dolžnika opomnil, da bi potreboval svoj denar. Jerančič naj bi iskal različne izgovore in odlašal z vračilom, po besedah upnika pa na dolžnika ni nikoli pritiskal ali mu grozil, saj je vedel, v kakšni situaciji se je znašel, da torej denarja ni imel, imel pa je še druge dolgove. Čas je mineval, denarja ni bilo, so pa bili izgovori in odlašanje. Za oktober lani pa naj bi Jerančič zagotovo obljubil, da bo vrnil dolg.
V tednu pred streljanjem naj bi se nekajkrat dobila na kavi, dan pred kritičnim dogodkom pa naj bi Jerančič, ko je do njega v Stopiče prišel Lazarević, predlagal, da se v nedeljo znova dobita, ker da mu želi nekaj pokazati. V nedeljo okoli petih popoldne je Jerančič prišel v Novo mesto po Lazarevića, skupaj sta se odpeljala z Jerančičevim golfom. Jerančič naj bi rekel, da gresta v Šentjošt, vas nedaleč od Stopič, kaj več pa ni hotel povedati. Rekel naj bi, da bo že videl, da gresta pač nekaj pogledat.
Jerančič je na Velikem Slatniku zapeljal v gozd in sopotniku dejal, da bosta šla naprej peš. Ko sta bila oba zunaj, je Jerančič Lazarevića ustrelil v trebuh. Ta se je podal v beg, Jerančič pa je še dvakrat ustrelil vanj: v koleno in lopatico. Poškodbe so bile hude, zdravnik jih je ocenil kot smrtno nevarne, kritičen je bil predvsem strel v trebuh, saj je bilo poškodovanih več notranjih organov, naboj pa je končal in ostal v telesu oškodovanca. Kljub poškodbam je Lazareviću še uspelo zbrati moči za beg. Ranjen je tekel skozi gozd do bližnje vasi, vmes še poklical brata, ta pa je poklical policiste in reševalce.
Sledi na lopati
Jerančič se je takoj po streljanju odpeljal, šel naj bi v Makute k prijatelju in tam povedal, da je nekoga obstrelil, a da z njim ni nič hudega. Prijatelj ni opazil, da je šel Jerančič v klet in v vedro odložil dve pištoli, zaviti v polivinilasto vrečko. To je našel naslednjega dne, in ker se je takrat vest o streljanju že razširila med ljudmi, je takoj povezal pištolo z nedeljskim obiskom ter o najdbi obvestil organe pregona. Šlo je za pištolo kal. 22 in pištolo kal. 7.65 mm z nekaj naboji. Streljal je s prvo, manj močno, a imela je dušilec zvoka, zato se je verjetno odločil zanjo. Streljal je namreč v nedeljo popoldne in kaj lahko bi ga pok pištole izdal. Policisti so Jerančiča ustavili na poti med Šentjoštom in Črmošnjicami. Sprva ni hotel ustaviti in je pospešil, vdal se je šele, ko so vklopili zvočne in svetlobne signale. Vzeli so mu prostost, od takrat je v priporu, predvsem zaradi ponovitvene nevarnosti.
Ko so policisti in kriminalisti preiskovali kraj zločina pri Velikem Slatniku, so na gozdni poti našli tri tulce, le nekaj korakov stran ob poti pa so postali pozorni na strojno izkopano jamo, ki je bila globoka slaba dva metra, velika pa 170 x 170 cm. Ob kupu zemlje je bila lopata, na njej so bile Jerančičeve biološke sledi. Ko so kriminalisti raziskovali, kako in kdaj je nastala jama, so prišli do domačina, ki je povedal, da je jamo izkopal on, to pa mu je naročil Jerančič, češ da želi vanjo zakopati stvari pokojnega sina. Naj bi mu pa Jerančič zabičal, naj o jami ne govori nikomur. Izkopal jo je en teden pred dogodkom.
Je želel Jerančič v jamo ob gozdni poti zakopati svojo žrtev? O tem lahko le ugibamo, a ker je Lazarevića peljal prav do jame in tam streljal nanj, se ponuja takšno sklepanje. Torej se je likvidacije lotil zelo premišljeno. Njegovo dejanje označujeta tudi točki 116. člena kazenskega zakonika; dejanje naj bi storil zavestno na grozovit oziroma zahrbten način, iz koristoljubnosti.
