Komentar Lare Paukovič: Zbogom, kioski

Četudi sem vse manj navdušena nad letenjem, letališča zame ostajajo magični prostori, kjer se vsakokrat z veseljem izgubim. Brskanje po duty-free parfumih in kozmetiki, spominkih, ki jih nihče ne potrebuje zares, a so vseeno tako lično razporejeni po policah, prikupni kotički s hrano in pijačo ... ter prodajalne časopisov in revij.

V študentskih letih, ko so bila moja potovanja z letalom pogostejša kot zdaj, sem si v enem takih kioskov, ki so se mi zdeli na letališčih še posebno dobro založeni, skoraj zmeraj kupila kakšno svežo knjigo v angleškem jeziku ali pa revijo, ki se je pri nas ni dobilo. Poseben raj so bila zame v tem pogledu letališča v ZDA: tam si našel vse publikacije, ki ti jih je poželelo srce.

Ta mesec sem se v ZDA odpravila prvič po slabem desetletju in pred vkrcanjem na povratni let na prostornem letališču mrzlično iskala prav tak kiosk, da bi se založila s čtivom za v Slovenijo. Prodajalno sem sicer našla – pa ne le ene, celo več njih –, a je bila selekcija revij, ki so jih ponujale, žalostno skromna. Ene mojih zelo ljubih modnih revij, sem pozneje ugotovila, ne tiskajo več (za veliko publikacij je bila usodna pandemija), druge izhajajo le še nekajkrat na leto, pri tretjih se je obseg praktično razpolovil; so le še zbir reklam in člankov, ki so se že zdavnaj pojavili na spletu. Zelo podobno torej, kot se je zgodilo s številnimi hrvaškimi, srbskimi, angleškimi, pa ne nazadnje domačimi revijami, ki sem jih pred leti rada prebirala.

Tiskane edicije čisto zares ugašajo, to ni nobeno presenečenje; skupaj z njimi pa pomen izgubljajo kioski in specializirane prodajalne časopisov in revij, včasih središče mnogoterih informacij. Po podatkih Poynterja je prodaja v ameriških kioskih že okoli leta 2000 s 35 %, kolikor je delež znašal v sedemdesetih letih, padla na 10 %, danes pa znaša le še 3 % celotne naklade. Industrija kioskov je bila v ZDA leta 2006 vredna 6,8 milijarde, zdaj pa le še okoli milijardo.

Nekatere revije je mogoče dobiti le še na točno določenih lokacijah in v resnici ne bom pretirano presenečena, če kioskov in oddelkov za časopise in revije v živilskih trgovinah čez deset let enostavno ne bo več. Ker kraljuje digitalno, kjer so vse informacije nemudoma na dosegu roke, so dnevniki, tedniki in mesečniki že zdavnaj izgubili svoj status in videti je, da se nekateri med njimi za kakovost člankov v tiskanih edicijah niti ne trudijo več pretirano, saj vedo, da je na spletu vse prej in hitreje dostopno.

Namesto klasičnih edicij postajajo zanimivejše nišne publikacije, ki izhajajo nekajkrat na leto in so pogosto zelo obsežne, skoraj nekakšne knjige v malem, pa tudi oblikovno dovršene. Pisci imajo čas in sredstva, da se s temami, ki sicer so prosto dostopne na spletu, poukvarjajo na drugačen, poglobljen način. Te publikacije za specifično, zahtevnejše občinstvo so morda edino, kar bo dolgoročno še lahko kljubovalo digitalnemu napredku – čeprav domnevam, da si ne morejo obetati kakšnega hudega profita. Kajti tudi digitalno novinarstvo je v nemilosti, ker ljudje, sploh mladi – pa smo spet pri tem! –, enostavno ne berejo več. Globalna odpuščanja novinarjev in urednikov so stalnica, ponekod (denimo pri Bildu in Sports Illustrated) pa so šle zadeve že tako daleč, da so brez oklevanja pojasnili, da jih bo zamenjala – umetna inteligenca.