Komentar Lare Paukovič: Starci, raus!

Ana Petrič, direktorica Centra starejših Notranje Gorice, je na svojih družbenih omrežjih nedavno delila pretresljivo objavo. Nanjo se namreč nenehno obračajo nemočni, iztrošeni ljudje, ki skrbijo za ostarele svojce, a ne zmorejo več. Obupana hči, ki ob naporni službi sama skrbi za mamo in očeta, popolnoma odvisna od pomoči.

Gospod, ki neguje in hrani nepokretno ženo. Pomoči na domu za oba primera ni, prostora v domovih tudi ne, če že imajo proste postelje, ni zaposlenih, je zapisala Ana Petrič. In še: »Kako naj pomagam, ko pa sama prejmem vsaj pet takšnih klicev obupa na dan?« Ravno zato se bori za spremembo sistema – da rešitve brezizhodnih situacij ne bodo več odvisne od etičnega pogona ljudi, ki sploh še ostajajo na tem področju.

Znanka, ki malo bolj pozna področje, mi je pred časom rekla – ti sploh ne veš, koliko je starejših, nepokretnih, ki ležijo doma, ki jih nihče ne pride obrnit, nahranit. Koliko jih pade in se jih poškoduje, pa nihče ne ve za to. In po drugi strani: koliko ljudi predano skrbi za starejše, a so povsem izmučeni, ker druge rešitve ni.

Tudi naša babica, katere starost bo čez nekaj let tromestna, potrebuje vedno več pomoči – za svoja leta, je treba priznati, kljub vsemu še vedno izjemno malo. Ker v dom zaenkrat ne želi (da pomanjkanja prostora tam sploh ne omenjam), z družino raziskujemo, katere možnosti so nam na voljo, da bi obdržala samostojnost, mi pa se ne bi povsem iztrošili od nenehnega skakanja sem ter tja in skrbi. In žalostna ugotovitev? Praktično nobena, razen če nimaš dodatnih nekaj tisoč evrov na mesec, ki bi jih vlagal v to: v plačljivo vsakodnevno pomoč na domu.

Da bi ti država zagotovila negovalko ali negovalca, lahko samo sanjaš, in močno dvomim, da se bo to spremenilo tudi z zakonom o dolgotrajni oskrbi. Patronaža jo lahko obišče le na vsakih 14 dni, ker so vsi tam preobremenjeni, ko sem z eno od patronažnih sester nedavno govorila o tem, mi je rekla – mi ne moremo bistveno pomagati, to je na svojcih, povežite se s sosedi. Se pravi: kot omenja Ana Petrič, je odgovornost za nekaj, kar bi moralo biti sistemsko urejeno, preložena na ljudi, ki delujejo na etični pogon – če imaš seveda to srečo, da ti sploh kdo pomaga.

Dejstvo je, da država nima najmanjšega pojma, kaj narediti z vse več nemočnimi starejšimi, ki potrebujejo pomoč. Že sam kapitalizem kot ureditev se s svojim nenehnim drvenjem in mlajšimi generacijami, ki so vpete v naporne službe, ki ne dopuščajo skrbi za starejše, na to ne zna odzvati. Spet iz prve roke: ko pri starejšem posumijo na pljučnico, zdravnica, ki ga obišče na domu, zaskrbljeno komentira, da bi moral nujno na urgenco, kjer ga bodo verjetno obdržali nekaj dni, da si nekoliko opomore. A ko sredi decembra z njim prideš na urgenco, ki poka po šivih, ugotoviš, da te možnosti ni.

Večinoma starejši, še veliko bolj nemočni kot starostnik, ki si ga pripeljal, nebogljeni ležijo na hodniku in dolge ure čakajo obravnavo, nakar jih pošljejo domov. Osebje je prijazno, zdravniki tudi, a so vsi jasni: bolnega starostnika nikakor ne morejo sprejeti v bolnišnico, ker ni prostora, sploh pa je za svoja leta itak izjemen, mislim, a ne vidite, da je star skoraj sto let! Tako se še vedno popolnoma oslabel in nemočen vrne domov, kjer še nekaj časa nujno potrebuje pomoč svojcev. Babičin odziv na to je bil: pri nas je res bolje, da nisi bolan. Sama pa dodajam: pri nas je res bolje, da nisi star.