Komentar dr. Alje Fabjan: Popolni

Takoj po tem, ko prežvečimo zadnji velikonočni pirh, pogoltnemo zadnji kos potice in zapremo vrata za zadnjim obiskom, pride čas za delo. Ker je bila letos velika noč zgodaj, bo do naslednjih počitnic, prvomajskih, minilo kar nekaj časa. Torej bomo lahko naredili kar veliko.

V katero smer se bomo zapodili, je odvisno od mnogih dejavnikov, predvsem pa od našega življenjskega obdobja. Šolarji morajo dati vse od sebe, da popravijo enke oziroma si ne nakopljejo novih. Študenti morajo pozorno poslušati zadnja predavanja in čim bolj sproti opravljati vse obveznosti, da jih izpitno obdobje ne prehiti. Zaposleni morajo dokončati tisti projekt oziroma očarati svojega šefa, da si bodo v toplejših dneh lahko privoščili kakšno kavo na sončku več. Ali kakšen skrajšani petek. Upokojenci morajo opraviti čim več svojih obveznosti, dokler ni prevroče.

Spomladi se skupaj z naravo prebujamo tudi mi. Ravno spomladi pa veliko ljudi začenja še en projekt. Ne glede na leta, spol in status. Ne glede na to, ali je res treba ali ne. Ne glede na to, ali je bil ta projekt v preteklih letih uspešen ali ne. Seveda, gre za hujšanje. Delo za telo, ki ga bomo kmalu oblekli v kopalke. Naporno, mučno delo za dosežek, ki ga, glede na izkušnje, morda celo ne bo ali pa bo zgolj kratkotrajen. Vsakoletni tek za vozom, ki je večno hitrejši od nas. Trud za ideal, fantazmo, cilj, za doseg katerega niso pomembna sredstva. Tablete, praški, shujševalne hlače, nič sladkorja, le maščobe, basanje s hrano v parih urah dneva in stradanje v preostalih. Do cilja smo pripravljeni teči, kolesariti, plavati, skakati po eni nogi. Samo da bomo tam. V kopalkah in popolni.

Tisti, ki se ukvarjamo s problematiko telesne teže in motenj hranjenja, vemo, da je hujšanje mnogo več kot spomladanski projekt. Mnogo več kot smešni neuspeli poskusi, zgodbe, ki jih podelimo v krogu prijateljev v smislu »hujšal sem na sto načinov in se vsakič zredil«. Na prvi pogled je hujšanje morda nedolžno, v določenih okoliščinah seveda nujno in zdravo, v svojem bistvu pa lahko skriva marsikaj.

V večini zgodb o motnjah hranjenja nekje v ozadju odkrijemo enega od staršev, praviloma mamo, ki je bila pogosto na dieti. Ki je pogosto pripomnila kaj v stilu »kaj vse bi dala, da bi lahko oblekla tisto obleko« ali »pojej le en bonbon, če ne želiš, da boš enkrat takšna kot jaz«. S takšnim odnosom do svojega telesa seveda vpliva na otrokov odnos ter položi temelje za hišo groze, ki jo naprej gradi sam, z veliko pomočjo okolice in medijev. Neredko lahko že na vrtčevskih igriščih slišimo pogovore deklic o tem, katera ima najbolj debela stegna, ter tudi o tem, katera od njihovih mamic je najbolj suha. Stvari se stopnjujejo v šoli. Nizka teža in visoke ocene so sinonim za uspeh. Pa tudi, če je treba zanj stradati. Po končanem izobraževanju se drugi dejavnik spremeni v visoko številko na bančnem računu. Prvi pa ostaja isti. Dokler obstajamo, ne želimo biti polni, ampak popolni.

Koliko kilometrov smo pripravljeni preteči za par kilogramov manj? Koliko diet še preizkusiti, preden bomo končno ugotovili, da deluje le ena? Tista, iz katere ne izključimo hidratov, pač pa bolno željo po popolnosti.