Kolumna Marije M. Kotnik: Hlapec Pacient in njegova pravica

Kar malce jezna sem bila te dni, ko sem prebirala in poslušala o obeleževanju svetovnega dneva varnosti pacientov.
Svetovna zdravstvena organizacija je lani 17. september prvič razglasila za svetovni dan varnosti pacientov. Predlaga tudi nujne in trajnostne ukrepe vseh zainteresiranih strani, da prepoznajo in investirajo v varnost zdravstvenih delavcev kot prednostno nalogo za varnost bolnikov.

Ob dnevu so na spletni strani Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana še opozorili, da so se države članice WHO/SZO tudi zavezale, da bodo varnost pacientov priznale kot ključno zdravstveno prednostno nalogo in se strinjale, da bodo ukrepale za zmanjšanje varnostnih odklonov v zdravstvenih ustanovah.

Zdravstvena oskrba zaradi pandemije namreč doživlja največjo krizo na področju varnosti pacientov doslej in povzroča izjemni pritisk na zdravstvene sisteme po vsem svetu.

Zdravstveni sistemi lahko delujejo le z zdravimi zdravstvenimi delavci, za zagotavljanje varne oskrbe pa je ključna usposobljena in motivirana zdravstvena delovna sila, so še zapisali.


Najbrž svetovni dan ni izbran naključno. Kar tako, da bi se nekateri kazali po medijih in pred kamerami. »Globalna ozaveščenost in razumevanje varnosti pacientov je nujna,« so si enotni zdravniki.

Pacienti, tisti, ki lahko, seveda, prikimavajo.

O varnosti pacientov sem pred nedavnim spregovorila z zdravnico in zastopnico pacientovih pravic Dušo Hlade Zore. Povedala je, da so v zadnjem času v tem okviru, se pravi v povezavi z varnostjo pacientov, pri nas v ospredju pritožbe zaradi kršitve pacientove pravice do spoštovanja pacientovega časa, ki se navezujejo na dolge čakalne dobe in vse daljše čakalne vrste, večkratno prestavljanje terminov zdravstvenih storitev, neurejeno naročanje zlasti po telefonu, zamude pri kontrolnih pregledih. »Najtežje pa je za starejše in kronične bolnike. Pa tudi na tiste paciente, ki potrebujejo storitve v zobozdravstvu in storitve fizioterapije, ne smemo pozabiti. To, da si pacient ne more izbrati svojega osebnega zdravnika, je nedopustno. Na možnost, da bi lahko izbirali med več zdravniki, so pacienti že skoraj pozabili, saj smo zdaj v situaciji, ko ne le da ni proste izbire, ampak izbire sploh ni,« mi je še povedala.

In tako je za varnost pacientov poskrbljeno pri nas. Kako je šele v deželah, ki so po razvitosti za preljubo nam Slovenijo.

Saj pravim, kar malce jezna sem bila ob vsem tem. Zdi se, da še kar velja, da raje kot da zadeve urejamo, birokrati sklenejo, da bo ta in ta dan svetovni ali zgolj slovenski dan tega in tega in – konec. Konkretno narejenega pa je bore malo. Ali nič. Pa saj je varnost pacientov, še posebno pa ranljivih skupin, samoumevna, skorajda ustavna pravica in dolžnost države, da le-to zagotavlja. Pa očitno ni. Žal.

Si pa bolj kot varnost pacientov izbranci ljudstva razlagajo – in zanjo tudi neprimerno bolj bogato skrbijo – državno varnost. Pač tisto varnost, za katero potrebujemo orožje.

Se mi pač zdi, da svetovni dnevi tega ali onega vse bolj postajajo podobni trenutkom, ko na tem ali onem ministrstvu zapopadejo težavo, na hitro ustanovijo resorsko ali parlamentarno komisijo, pobirajo sejnine in – mirna Bosna.

Pacienti in njihova varnost pa so v 24 urah pozabljeni.

Mar smo res postali družba, kjer se na odrinjene, nemočne in tiste, ki potrebujejo pomoč, enostavno požvižgamo. Jih niti ne opazimo, se delamo, kot da jih ni. Upam, da še ne?

Je pa tudi res, da ko iz dneva v dan poslušam slovenske ministre in odločevalce, kako se izmikajo odgovornosti in predvsem neposrednim odgovorom, zakaj na področju, za katero so odgovorni, pač nič niso storili, to upanje seveda vedno bolj bledi.

Vsem je veliko ljubši odgovor v slogu, da so za to, da oni niso nič naredili, »krive prejšnje vlade, prejšnji ministri, verjetno tudi prejšnji pacienti«. Oni pa, kot da se jih tukaj in zdaj nič ne tiče.

Čudna družba smo postali. Res!