NA EKS
Spopad s klasikami
O klasikah se toliko časa učimo, ob vsem tem pa je mnogo takih, ki jih nikoli nismo prebrali.
Odpri galerijo
Potem končno pride tak trenutek, mi pa se ne moremo pripraviti do tega, da bi v roke vzeli Zločin in kazen.
Joyce, Dostojevski, Dickens, Tolstoj... velika imena, še večja dela. Če boš v življenju prebral le eno knjigo, preberi to, se rado reče za marsikatero od njih. Ampak kljub vsemu so klasike rahlo problematična skupina knjig. Pri veliko ljudeh zbudijo travmatične spomine na gimnazijo, ko so jih posiljevali z njimi, zaradi česar so se odločili, da se bodo vsemu z nalepko klasika do nadaljnjega raje izognili. Pa tudi literaturi na splošno.
Za druge so poza, neke vrste status: kupček del, skozi katere so se pregrizli z muko, a ne bodo izpustili priložnosti, da drugim ne bi povedali, kaj so prebrali. Če ne dobijo reakcije, ki so si jo želeli, sledi blag očitek – češ, kako nisi prebral, ali ne poznaš te knjige? A če bi kdo te nadobudneže povprašal, o čem klasika, ki jo tako opevajo, pravzaprav govori, bi se znašli v zadregi, dolgočasne odlomke, ki jih imajo klasična dela, roko na srce, kar več, so namreč preskočili, ob tem pa nemalokrat spregledali bistvo knjige.
Ljubitelji književnosti, pa naj gre za laike ali strokovnjake, po drugi strani radi razpravljajo o različnih načinih, na katere je klasike mogoče brati. Vseeno pa tudi med njimi pogovor o klasikah ne teče tako gladko, kot bi si morda mislili. Govor je na primer o Joyceu, ki ga nekdo omeni povsem naključno in na koncu doda: »No, da ne bom obnavljal, to ste tako ali tako vsi prebrali.«
»Jaz moram priznati, da nisem,« reče nekdo drug. »Za Joycea nisem nikoli našel časa.« Tisti, ki ga je omenil, izbulji oči – kako ne, Joyce je pa ja osnova! Ob drugi priložnosti je na tapeti Dickens. »Gotovo si prebrala vsaj eno njegovo delo in veš, o čem govorim,« reče, na primer, knjižničarka kolegici. Kolegica, prav tako knjižničarka, je v vidni zadregi. »Pa veš, da nisem... tolikokrat sem si rekla, da je že skrajni čas, da preberem kaj njegovega, ampak v bistvu mi ni Dickens nikoli ležal.«
Ali ni to zanimiv paradoks? Toliko časa posvetimo temu, da se o klasikah učimo, opazujemo njihov vpliv na druga dela, se poglabljamo v njihovo vsebino, ob vsem tem pa je mnogo takih, ki jih niti strastni bralci ali ljudje, ki se z literaturo ukvarjajo(mo) profesionalno, pravzaprav nikoli nismo prebrali, saj je ves čas na tapeti kaj drugega. Morda kaj beremo po službeni dolžnosti, morda je treba prebrati roman, ki je ravnokar izšel in o katerem vsi govorijo, mogoče je zunaj novo delo našega najljubšega sodobnega avtorja... Ko opravimo z vsem tem, si mislimo, bomo spet lahko segli po dobri stari klasiki. Potem končno pride tak trenutek, mi pa se vseeno ne moremo pripraviti do tega, da bi v roke vzeli Zločin in kazen, saj ga po letih obravnave znamo že na pamet – ne da bi kadar koli obrnili en sam list v tej knjigi.
Škoda je, da so klasična dela tako tesno povezana z nujnostjo. Nujno je, da jih beremo za šolo. Če želimo, da nas v tej in oni družbi spoštujejo, je prav tako nujno, da imamo to in ono prebrano. Če delamo na področju literature, je nujno, da jih poznamo, saj moramo imeti svoje področje čim širše pokrito, poleg tega pa je brez poznavanja klasik zelo težko razumeti novejšo književnost. Vsa ta nujnost namreč zakriva dejstvo, da bi morali klasike brati v prvi vrsti zato, ker so dobre. Neko delo za klasično vseeno ni bilo razglašeno zaradi lepšega. Med takšna se je najbrž uvrstilo zato, ker tako dobro slika družbo tistega časa, ker se družbenih problemov loteva inovativno, ker je napisano v izpopolnjenem slogu, nam odpira nova obzorja... ampak v teh knjigah lahko začnemo uživati šele, ko se sprijaznimo z dejstvom, da nam pač nikoli ne bo uspelo prebrati vseh klasik in da je pritisk, ki ga čutimo v povezavi z njimi, povsem odveč. Kajti tudi če na bralni seznam vsak mesec hlastno dodajamo nov klasični roman, se zna zgoditi, da bomo v kramljanju o knjigah vseeno izviseli, ker pač nismo pomislili na to, da bi na seznam uvrstili tudi Thomasa Hardyja ali Choderlosa de Laclosa. Poleg tega je osebni bralni okus nekaj, česar se nima smisla sramovati, in če nekomu leži Jane Austen, ne pa tudi Franz Kafka, ni to čisto nič strašnega.
(Kolumna je spremenjena in skrajšana različica avtoričinega besedila, ki je bilo leta 2014 objavljeno na spletni strani Trubarjeve hiše literature.)
Za druge so poza, neke vrste status: kupček del, skozi katere so se pregrizli z muko, a ne bodo izpustili priložnosti, da drugim ne bi povedali, kaj so prebrali. Če ne dobijo reakcije, ki so si jo želeli, sledi blag očitek – češ, kako nisi prebral, ali ne poznaš te knjige? A če bi kdo te nadobudneže povprašal, o čem klasika, ki jo tako opevajo, pravzaprav govori, bi se znašli v zadregi, dolgočasne odlomke, ki jih imajo klasična dela, roko na srce, kar več, so namreč preskočili, ob tem pa nemalokrat spregledali bistvo knjige.
Potem končno pride tak trenutek, mi pa se ne moremo pripraviti do tega, da bi v roke vzeli Zločin in kazen.
Ljubitelji književnosti, pa naj gre za laike ali strokovnjake, po drugi strani radi razpravljajo o različnih načinih, na katere je klasike mogoče brati. Vseeno pa tudi med njimi pogovor o klasikah ne teče tako gladko, kot bi si morda mislili. Govor je na primer o Joyceu, ki ga nekdo omeni povsem naključno in na koncu doda: »No, da ne bom obnavljal, to ste tako ali tako vsi prebrali.«
»Jaz moram priznati, da nisem,« reče nekdo drug. »Za Joycea nisem nikoli našel časa.« Tisti, ki ga je omenil, izbulji oči – kako ne, Joyce je pa ja osnova! Ob drugi priložnosti je na tapeti Dickens. »Gotovo si prebrala vsaj eno njegovo delo in veš, o čem govorim,« reče, na primer, knjižničarka kolegici. Kolegica, prav tako knjižničarka, je v vidni zadregi. »Pa veš, da nisem... tolikokrat sem si rekla, da je že skrajni čas, da preberem kaj njegovega, ampak v bistvu mi ni Dickens nikoli ležal.«
Ali ni to zanimiv paradoks? Toliko časa posvetimo temu, da se o klasikah učimo, opazujemo njihov vpliv na druga dela, se poglabljamo v njihovo vsebino, ob vsem tem pa je mnogo takih, ki jih niti strastni bralci ali ljudje, ki se z literaturo ukvarjajo(mo) profesionalno, pravzaprav nikoli nismo prebrali, saj je ves čas na tapeti kaj drugega. Morda kaj beremo po službeni dolžnosti, morda je treba prebrati roman, ki je ravnokar izšel in o katerem vsi govorijo, mogoče je zunaj novo delo našega najljubšega sodobnega avtorja... Ko opravimo z vsem tem, si mislimo, bomo spet lahko segli po dobri stari klasiki. Potem končno pride tak trenutek, mi pa se vseeno ne moremo pripraviti do tega, da bi v roke vzeli Zločin in kazen, saj ga po letih obravnave znamo že na pamet – ne da bi kadar koli obrnili en sam list v tej knjigi.
Fjodor Mihajlovič Dostojevski
Škoda je, da so klasična dela tako tesno povezana z nujnostjo. Nujno je, da jih beremo za šolo. Če želimo, da nas v tej in oni družbi spoštujejo, je prav tako nujno, da imamo to in ono prebrano. Če delamo na področju literature, je nujno, da jih poznamo, saj moramo imeti svoje področje čim širše pokrito, poleg tega pa je brez poznavanja klasik zelo težko razumeti novejšo književnost. Vsa ta nujnost namreč zakriva dejstvo, da bi morali klasike brati v prvi vrsti zato, ker so dobre. Neko delo za klasično vseeno ni bilo razglašeno zaradi lepšega. Med takšna se je najbrž uvrstilo zato, ker tako dobro slika družbo tistega časa, ker se družbenih problemov loteva inovativno, ker je napisano v izpopolnjenem slogu, nam odpira nova obzorja... ampak v teh knjigah lahko začnemo uživati šele, ko se sprijaznimo z dejstvom, da nam pač nikoli ne bo uspelo prebrati vseh klasik in da je pritisk, ki ga čutimo v povezavi z njimi, povsem odveč. Kajti tudi če na bralni seznam vsak mesec hlastno dodajamo nov klasični roman, se zna zgoditi, da bomo v kramljanju o knjigah vseeno izviseli, ker pač nismo pomislili na to, da bi na seznam uvrstili tudi Thomasa Hardyja ali Choderlosa de Laclosa. Poleg tega je osebni bralni okus nekaj, česar se nima smisla sramovati, in če nekomu leži Jane Austen, ne pa tudi Franz Kafka, ni to čisto nič strašnega.
(Kolumna je spremenjena in skrajšana različica avtoričinega besedila, ki je bilo leta 2014 objavljeno na spletni strani Trubarjeve hiše literature.)
