Revolucionar v kravati

Prejšnjo soboto so se zbrali v športni dvorani v Medvodah. Igralca, ki je štiri leta vodil lokalno ekipo, so drugič potrjevali za vodjo. Tokrat z nalogo, da jih popelje v prvo nacionalno ligo. Iz zvočnikov je donela pesem:
Lahko so večji,
lahko so večni,
lahko so dones stokrat bolj srečni,
lahko so močnejši,
lahko te zbijejo na tla,
lahko te brcnejo na drugo stran sveta.
A ko vstaneš, zapomen si,
v tej pesmi se lahko vse spremeni,
lahko se vrneš, lahko se upreš,
lahko čist novo zgodbo začneš,
lahko za spremembo
enkrat uspeš.

V pesmi Za spremembo Petra Lovšina in skupine Španski borci, ki so jo prejšnjo soboto vrteli na kongresu Liste Marjana Šarca (LMŠ), je več simbolike, kot se je morda zaveda Šarec.

Njegov komentar na moje vprašanje o izboru pesmi je bil, da so v LMŠ revolucionarji v kravatah. Šarec je tudi s tem odgovorom nadaljeval po poti, ki se mu je do zdaj obrestovala. Na političnem parketu igra religioznega traktorista, ki globoko spoštuje partizane in je strpen do istospolno usmerjenih.

Dramski igralec spretno meša različne politične sestavine v celoto, ki pritegne volivce zelo različnih političnih prepričanj. Od izrazitih levičarjev do zmernih desničarjev, do ljudi, ki nimajo zelo trdnih ideoloških prepričanj in jim je blizu sredinska politika, ki jo je izmojstril Janez Drnovšek.

Tudi zato je precej nenavadno, da se nekateri komentatorji in prvaki strank še vedno čudijo Šarčevemu uspehu. Čeprav so bili številni glasovi za Šarca na predsedniških volitvah tudi glasovi proti Borutu Pahorju, je dejstvo, da je kamniški župan v drugem krogu na volišča privabil več kot 330.000 ljudi. Kdor ne zna izkoristiti takšnega političnega kapitala, je res lahko le amaterski politični igralec.

Še bolj preseneča čudenje zgoraj omenjenih, da si ljudje še vedno želijo svežino na politični sceni, čeprav so se že opekli z Jankovićem in Cerarjem. Šarec je uspešen, ker stare stranke volivcev ne znajo več prepričati, kar ni le slovenska posebnost.
Volivci so očitno znova pripravljeni tvegati. Morda tudi zato, ker gre državi dobro in je tveganje manjše kot leta 2014, ko so volivci po globoki gospodarski krizi iskali odrešenika in ga utelesili v Miru Cerarju. Zdaj ne iščejo odrešenika. Zdi se, da hočejo nekoga, ki se bo lotil anomalij političnega in družbenega sistema, ki jih dozdajšnje politične elite v 28 letih niso odpravile.


Miro Cerar v drugi polovici mandata ni znal izkoristiti bistveno izboljšanih razmer v državi in je nadaljeval izpraznjenost in dezorientiranost iz prve polovice mandata, medtem ko sta ga Dejan Židan, predvsem pa Karl Erjavec, spretno sesuvala in si nabirala politične točke. Cerar se je kot medved počasi prebujal iz zimskega spanca, nato pa kar naenkrat bliskovito vstal iz postelje in z nenadnim odstopom poskušal nadoknaditi vse, kar je zamudil v preteklih štirih letih. Prepozno.

Marjan Šarec bo moral ljudi do volilnega 3. junija prepričati, da ne bo novi Cerar. Na kongresu prejšnjo soboto je še enkrat potrdil, da je bistveno boljši retorik od Cerarja in da bo v volilnih soočenjih za nasprotnike trd oreh. Dokazal je, da zna detektirati politične probleme in da ima všečne in na prvo žogo logične rešitve za njihovo reševanje. Dokazal je, da ima ožjo ekipo svetovalcev, ki imajo znanja na različnih področjih.

Bolj skrb vzbujajoč je bil pogled na četrto, peto, šesto in vse naslednje vrste športne dvorane v Medvodah. Opazovali smo anemično članstvo, ki ni med Šarčevim govorom niti enkrat zaploskalo. Med vsemi ni bilo niti enega, ki bi začutil potrebo po razpravi na najpomembnejšem zasedanju stranke, ki ima ambicijo voditi državo. To je skrb vzbujajoče spominjalo na enega od kongresov SMC, ki ga je zaznamovala podobna tišina.

Marjan Šarec se morda ne zaveda, da imamo dve vrsti revolucionarjev v kravatah. Nekateri nosijo kravate in si le domišljajo, da so revolucionarji, v resnici pa ohranjajo status quo. Drugi nosijo kravate le, če je res treba, recimo za hčerkin maturantski ples, a ohranjajo iskrenost, zdravo uporništvo in vrednote iz mladosti, ki jih ni pokopal konformizem srednjih let.

Peter Lovšin je kljub svojim 62 letom z neverjetno energijo in mladostniškim norenjem po odru na koncertu ob 40-letnici Pankrtov dokazal, da je žlahtni revolucionar. Očeta slovenskega panka konformizem ni pokopal, v intervjujih ohranja svežino, zdravo pamet, zrelo distanco, kritičnost.

Marjan Šarec lahko začne čisto novo zgodbo in mu enkrat za spremembo uspe, a le, če bo sledil naukom očeta slovenskega panka Lovšina.