NA KOŽO
Parkomati pa ne spijo
Odpri galerijo
Prelep sončen dan nas je poklical, kot se lepo reče, čeprav smo bili z denarjem malce na tesnem in je moral ata zelo globoko pogledati v bankomat, da je ta še izvrgel par rdečih bankovcev po deset evrov. Kljub rdečim številkam našega proračuna smo se odpravili v bohinjski kot, vnaprej sprijaznjeni, da bomo iz kraja, kjer ima dež mlade, najbrž prišli suhi kot poper.
Potem ko smo na kratki relaciji od razkopanega Bleda kar dvakrat prisilno počivali pred semaforjem zaradi del na cesti, smo ob prihodu na breg Bohinjskega jezera z olajšanjem videli, da lučke, ki obveščajo o zasedenosti parkirišč, svetijo zeleno. Če sem prav štel na zemljevidu, imajo na širšem območju ob jezeru 14 uradnih parkingov; 11 je plačljivih, trije pa so celo brezplačni. Tam, kjer smo parkirali mi, seveda ni bilo zastonj.
Glede na težavnost poti, razdaljo in voljo našega podmladka sem ocenil, da potrebujemo za 45 minut hoje do koče na Vojah in nazaj približno tri ure. Prevedeno v parkirnino: 4,5 evra, če je ura parkinga evro in pol. Prilično drago, ampak smo se sprijaznili, ne nazadnje smo v Triglavskem narodnem parku, mar ne. Nato pa mina presenečenja, na katero res nisem pomislil, ko smo se iz Dolenjske odpravljali na Gorenjsko – bohinjski parkomat namreč ne vrača denarja! Na srečo je naš mali preračunljivec na izlet vzel dovolj kovancev za sladoled (za vsak slučaj, najbrž, če starši ne bi bili dovolj radodarni), zato nam za plačilo treh ur namesto zahtevanih 4,5 evra ni bilo treba zavreči bankovca za 10 evrov.
Nametali smo torej otrokov drobiž v parkomat, za sladoled je pa potlej ata dal, kot tudi za vstop v dolino Voje (9 evrov), vožnjo po jezeru (9 evrov), dve juhici, še eno parkirnino in druge »malenkosti«. Do skupnega dnevnega stroška 60 evrov, čeprav so bohinjski turistični delavci kljub poletni vročini in gneči še spali. Pod Skalco, denimo, nič ponudbe, vse je bilo še pospravljeno in pozaprto. No, so pa zato pri Cukiju kroglice sladoleda kar deževale med turiste. Pa inkasanti in mestni redarji so delali s polno paro. Da o planinskih parkomatih, ki ne vračajo denarja, ne govorimo.
Potem ko smo na kratki relaciji od razkopanega Bleda kar dvakrat prisilno počivali pred semaforjem zaradi del na cesti, smo ob prihodu na breg Bohinjskega jezera z olajšanjem videli, da lučke, ki obveščajo o zasedenosti parkirišč, svetijo zeleno. Če sem prav štel na zemljevidu, imajo na širšem območju ob jezeru 14 uradnih parkingov; 11 je plačljivih, trije pa so celo brezplačni. Tam, kjer smo parkirali mi, seveda ni bilo zastonj.
Glede na težavnost poti, razdaljo in voljo našega podmladka sem ocenil, da potrebujemo za 45 minut hoje do koče na Vojah in nazaj približno tri ure. Prevedeno v parkirnino: 4,5 evra, če je ura parkinga evro in pol. Prilično drago, ampak smo se sprijaznili, ne nazadnje smo v Triglavskem narodnem parku, mar ne. Nato pa mina presenečenja, na katero res nisem pomislil, ko smo se iz Dolenjske odpravljali na Gorenjsko – bohinjski parkomat namreč ne vrača denarja! Na srečo je naš mali preračunljivec na izlet vzel dovolj kovancev za sladoled (za vsak slučaj, najbrž, če starši ne bi bili dovolj radodarni), zato nam za plačilo treh ur namesto zahtevanih 4,5 evra ni bilo treba zavreči bankovca za 10 evrov.
Nametali smo torej otrokov drobiž v parkomat, za sladoled je pa potlej ata dal, kot tudi za vstop v dolino Voje (9 evrov), vožnjo po jezeru (9 evrov), dve juhici, še eno parkirnino in druge »malenkosti«. Do skupnega dnevnega stroška 60 evrov, čeprav so bohinjski turistični delavci kljub poletni vročini in gneči še spali. Pod Skalco, denimo, nič ponudbe, vse je bilo še pospravljeno in pozaprto. No, so pa zato pri Cukiju kroglice sladoleda kar deževale med turiste. Pa inkasanti in mestni redarji so delali s polno paro. Da o planinskih parkomatih, ki ne vračajo denarja, ne govorimo.
