Met v koš naivnosti

Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan. To je le ena izmed briljantnih misli Alberta Einsteina. Sam bi po polju neskončnosti razgrnil še človeško naivnost, ki vendarle ni tako težke kategorije kot neumnost, a je prisotna v našem vsakdanu. Neskončna naivnost mi pride na misel tudi takrat, ko slovenski športniki dosežejo odmevne mednarodne uspehe in se potem k njihovemu koritu množično kobacajo vsi možni predstavniki politične oblasti. Ob pregovornem trepljanju, smehljanju in medijskem pompu nove in nove obljube rastejo kot gobe po dežju, v evforiji so kar naenkrat vsi enotni, ponosni, požrtvovalni, solidarni. Ko evforija mine, so športniki v glavnem spet prepuščeni lastni iznajdljivosti in spretnosti, ob tem pa bentijo nad svojo naivnostjo. To ni nič novega.
Ta večna naivnost se je pokazala tudi v primeru zlatega rodu slovenskih košarkarjev, ko jim je odstopljeni predsednik vlade Miro Cerar baje obljubil znatno višjo denarno nagrado za naslov evropskega prvaka od pravilniško določene (17.080 evrov) in potem nadgrajene do višine 67.080 evrov, ki razkriva nesposobnost, nespoštljivost in nerodnost ljudi, ki so izvoljeni in politično delegirani v udobne javne službe, da bi ja čim bolj parali živce narodu z blago rečeno nesmiselnim in škodljivim ravnanjem in delovanjem. Če je Cerar predsedniku Košarkarske zveze Slovenije Mateju Erjavcu, ki je sicer tudi pravnik, resnično povedal, »da dodatnih sredstev za nagrade ne morem obljubiti, da pa lahko pri pristojnih ministrstvih preverim, ali smo glede tega izkoristili vse pravne okvire in finančne zmožnosti«, potem so košarkarji slabo postavili consko obrambo proti naivnosti. Saj, znašli so se na političnem parketu. Sprožimo torej neoviran met v koš naivnosti: Cerar nagrade v domnevnem znesku 300.000 evrov ni bil niti ne bo nikoli sposoben zagotoviti. Lahko pa malo preveri.