NA KOŽO
Marže za teater
Odpri galerijo
Ste kdaj potrebovali kak medicinski pripomoček? Denimo slušni aparat. Čakanje, pregled pri specialistu, dobite naročilnico zdravstvenega zavoda, ki naj bi napravo plačal. Specialist, če je malo podjeten, vam tudi prišepne, pri katerem od ponudnikov naprav bi se oglasili za pravo razmerje med kakovostjo in ceno. Tam padete v roke mladim strokovnjakom.
Potrebnih je več obiskov, vsakič znova vam v roke stisnejo katalog, v katerem so cene, ki so astronomske. Vse je videti brezhibno, čeprav čutite, da pod glazuro nekaj tli. Po, na primer, tretjem obisku, med katerim se privajate na vsakič bolj uglajen prirastek h glavi, ugotovite, da je naprava vedno ista, nova je le verzija programske opreme, ki naj bi pričarala boljšo uporabniško izkušnjo, hkrati pa pomeni nov, nekajkratnik osnovne cene. Če si drznete vprašati, kako to, vas potolažijo, da programska oprema stane in da je tako povsod. Nekoliko se omehčajo, če jim zagrozite, da boste napravo preizkusili še kje drugje.
Za popust »vprašajo direktorja«, ki privoli v celo nižjo številko, kot ste jo predlagali vi. Vse bolj ste zmedeni, ker težko ločite drobne razlike med stopnjami odličnosti teh naprav, ki se najbolj razlikujejo po ceni. Če v tem boju omagate in privolite v hitro pogajalsko rešitev, za katero prispevek zavoda znaša le slabo petino vrednosti, boste zapravili več kot povprečno slovensko bruto plačo.
Če že niste prej, boste zdaj na kakem vzhodnjaškem portalu izvedeli, da bi tak izdelek dobili na dom z brezplačno pošto za precej manj kot desetino tega, kar ste plačali. Kar vas loči od nakupa te naprave, je občutek tveganja. O njej ne veste dovolj, pred nakupom je ne morete preizkusiti, slabo bi se počutili, če naprava ne bi izpolnila pričakovanj, daljni dobavitelj pa so praviloma skopi in nerodni, če nanje naslovite svoja vprašanja.
Vsekakor primer nakazuje, kako velikanske so marže, ki jih plačujemo za nekaj teatra in potrpljenja, ki smo ga deležni od domačih ponudnikov. Pa tudi, kako brezskrbno se sončijo v žarkih naše nevednosti in kako pomanjkljivo rahločutni so, ko gre za določanje njihovih zaslužkov. Če vedno znova najdejo ljudi, ki se odločijo za nakup njihovih izdelkov, so zmagovalci, ne glede na to, kako realna je cena, ki so jo zahtevali. Kljub deklarativno zelo visoki zaščiti potrošnika v EU nihče ne preganja trgovcev, ki svoje zaslužke merijo v mnogokratnikih nabavne cene. V maniri, če si tako nor, da si prišel k meni, pač plačaj! Slišite?
Potrebnih je več obiskov, vsakič znova vam v roke stisnejo katalog, v katerem so cene, ki so astronomske. Vse je videti brezhibno, čeprav čutite, da pod glazuro nekaj tli. Po, na primer, tretjem obisku, med katerim se privajate na vsakič bolj uglajen prirastek h glavi, ugotovite, da je naprava vedno ista, nova je le verzija programske opreme, ki naj bi pričarala boljšo uporabniško izkušnjo, hkrati pa pomeni nov, nekajkratnik osnovne cene. Če si drznete vprašati, kako to, vas potolažijo, da programska oprema stane in da je tako povsod. Nekoliko se omehčajo, če jim zagrozite, da boste napravo preizkusili še kje drugje.
Za popust »vprašajo direktorja«, ki privoli v celo nižjo številko, kot ste jo predlagali vi. Vse bolj ste zmedeni, ker težko ločite drobne razlike med stopnjami odličnosti teh naprav, ki se najbolj razlikujejo po ceni. Če v tem boju omagate in privolite v hitro pogajalsko rešitev, za katero prispevek zavoda znaša le slabo petino vrednosti, boste zapravili več kot povprečno slovensko bruto plačo.
Če že niste prej, boste zdaj na kakem vzhodnjaškem portalu izvedeli, da bi tak izdelek dobili na dom z brezplačno pošto za precej manj kot desetino tega, kar ste plačali. Kar vas loči od nakupa te naprave, je občutek tveganja. O njej ne veste dovolj, pred nakupom je ne morete preizkusiti, slabo bi se počutili, če naprava ne bi izpolnila pričakovanj, daljni dobavitelj pa so praviloma skopi in nerodni, če nanje naslovite svoja vprašanja.
Vsekakor primer nakazuje, kako velikanske so marže, ki jih plačujemo za nekaj teatra in potrpljenja, ki smo ga deležni od domačih ponudnikov. Pa tudi, kako brezskrbno se sončijo v žarkih naše nevednosti in kako pomanjkljivo rahločutni so, ko gre za določanje njihovih zaslužkov. Če vedno znova najdejo ljudi, ki se odločijo za nakup njihovih izdelkov, so zmagovalci, ne glede na to, kako realna je cena, ki so jo zahtevali. Kljub deklarativno zelo visoki zaščiti potrošnika v EU nihče ne preganja trgovcev, ki svoje zaslužke merijo v mnogokratnikih nabavne cene. V maniri, če si tako nor, da si prišel k meni, pač plačaj! Slišite?
