NA EKS
Kremšnite in mortadele
Imamo največje mortadele pa največje kremšnite, na Hrvaškem smo tako ali tako boljši ribiči kot Dalmatinci in smo tudi največji pijanci in rekreativci, ki si edini upamo na tek sredi poldneva, ko sonce pripeka z največjo močjo.
Odpri galerijo
Ko kremšnita čaka, da … FOTO: K. E.
Grozno. Čeprav na londonskem maratonu konec aprila ni bilo postavljenih časovnih rekordov v članski konkurenci, je bilo na enem največjih maratonov na svetu zabeleženih kar nekaj najhitrejših časov – tistih v teku z različnimi maskami oziroma v posebnih oblačilih. Med njimi na Otoku najbolj odmeva najhitrejša medicinska sestra na svetu.
Britanka Jessica Anderson je namreč s progo londonskega maratona opravila v času 3:08:22, kar bi moralo zadostovati za rekord najhitrejše maratonke, oblečene kot medicinska sestra. A podjetje Guinness World Records (GWR), ki izdaja Guinnessovo knjigo rekordov, ji tega sprva ni priznalo, saj naj ne bi bila pravilno oblečena, sem prebrala, da je poročal časnik The Guardian.
Namesto uniforme s krilom je bila Andersonova, ki je zaposlena kot medicinska sestra, med podvigom oblečena v uniformo s hlačami, kar je med sestrami dandanes sicer reden pojav. Vendar podjetje GWR za to ni imelo posluha in je Andersonovi zaradi »napačnih oblačil« zavrnilo zapis svetovnega rekorda.
Kaj se dogajalo zatem, me ni več zanimalo. Sem se pa vprašala, kaj vse s(m)o posamezniki po svetu pripravljeni storiti za pet minut slave.
Če si sposodim besedo ali dve kolega Primoža Kališnika, bo kar držalo, da smo bili, Slovenci, doslej kot vsi majhni narodi, neskončno ponosni, ko je kdo sploh opazil, da smo.
»Ni nas pretirano motilo, da so lepote narave največkrat presegale opis lepot naših značajev. Včasih se zdi, da so floskule o naši posebnosti, napaberkovane iz doživetij ljudi, ki pač po naključju zaidejo k nam, ne da bi sploh dobro vedeli, kje smo in kdo smo, in se nam potem divijo na spletu, pomembnejše od dosežkov Slovencev, katerih uspehi so izmerljivi v svetu, kjer govorijo le številke. Te so za vse na svetu pravično razdeljene. Ne poznajo geografije in čustev, le vrstni red, in prav nič jih ne briga, kam na planetu so uvrščena prva, druga, tretja ali katera koli druga mesta kot športna uvrstitev.«
Imamo največje mortadele, pa največje kremšnite, pa največje kotle z bogračem in golažem, na Hrvaškem smo tako ali tako boljši ribiči kot Dalmatinci in smo tudi največji pijanci in rekreativci, ki si edini upamo na tek sredi dneva, ko sonce pripeka z največjo močjo, v vinarstvu in gastronomiji takisto. Da o pretiravanju s številom obiskovalcev v turističnih središčih in na rekah, še posebno Soči, niti ne pišem …
Pred leti so barvali šole za Guinessov rekord, imamo rekorderja z najdaljšim deskanjem po plavajoči rampi (45 metrov), najdaljši ristanc v dolžini 5,3 kilometra, največjo četvorko plesalcev, Slovenci s(m)o podpisani pod največji in najvišji kres na svetu. Po podatkih Guinnessove knjige rekordov ima Slovenija tudi najstarejšo vinsko trto na svetu, ki ima kar 400 let, najgloblje naravno brezno Vrtoglavico (603 metre) in najstarejše glasbilo – koščeno piščal.
Skratka, smo oh in ah in sploh. Navsezadnje živimo v času velikih pretiravanj, neresnic in polresnic ter zavajanj in obrekovanja. In res, se sprašujem, ali ni maratonka, oblečena v medicinsko sestro, le en kamenček današnjega sveta.
Ko pobrskam po možganski dokumentaciji, se spomnim na Williama Morrisa v začetku 19. stoletja, Joeja Colomba z barvitim pohištvom iz šestdesetih let ali Ettoreja Sottsassa in skupine Memphis v devetdesetih prejšnjega stoletja, ki so zgolj nekateri primerki znanilcev, ki so oblikovalski svet opominjali, da ne sme pozabiti na človeško prirojeno potrebo po olepševanju in pretiravanju. Pretiravanje je pač pot do uspeha, zagovarjajo eni, drugi dodajajo, da maksimalizem ni čisto nič novega.
Bo pa držalo, da pridejo trenutki, ko je družba zanj dovzetnejša, in pridejo obdobja, ko se ga naveličamo. In zdi se mi, da smo zdaj prav v tem obdobju pretiravanja vsepovprek. In so opisi dosežkov resnično začeli presegati opise naših značajev.
Ko kremšnita čaka, da … FOTO: K. E.
Britanka Jessica Anderson je namreč s progo londonskega maratona opravila v času 3:08:22, kar bi moralo zadostovati za rekord najhitrejše maratonke, oblečene kot medicinska sestra. A podjetje Guinness World Records (GWR), ki izdaja Guinnessovo knjigo rekordov, ji tega sprva ni priznalo, saj naj ne bi bila pravilno oblečena, sem prebrala, da je poročal časnik The Guardian.
Namesto uniforme s krilom je bila Andersonova, ki je zaposlena kot medicinska sestra, med podvigom oblečena v uniformo s hlačami, kar je med sestrami dandanes sicer reden pojav. Vendar podjetje GWR za to ni imelo posluha in je Andersonovi zaradi »napačnih oblačil« zavrnilo zapis svetovnega rekorda.
Kaj se dogajalo zatem, me ni več zanimalo. Sem se pa vprašala, kaj vse s(m)o posamezniki po svetu pripravljeni storiti za pet minut slave.
Če si sposodim besedo ali dve kolega Primoža Kališnika, bo kar držalo, da smo bili, Slovenci, doslej kot vsi majhni narodi, neskončno ponosni, ko je kdo sploh opazil, da smo.
Zakaj že je pomembno, da imamo največji kres? FOTO: K. E.
»Ni nas pretirano motilo, da so lepote narave največkrat presegale opis lepot naših značajev. Včasih se zdi, da so floskule o naši posebnosti, napaberkovane iz doživetij ljudi, ki pač po naključju zaidejo k nam, ne da bi sploh dobro vedeli, kje smo in kdo smo, in se nam potem divijo na spletu, pomembnejše od dosežkov Slovencev, katerih uspehi so izmerljivi v svetu, kjer govorijo le številke. Te so za vse na svetu pravično razdeljene. Ne poznajo geografije in čustev, le vrstni red, in prav nič jih ne briga, kam na planetu so uvrščena prva, druga, tretja ali katera koli druga mesta kot športna uvrstitev.«
Imamo največje mortadele pa največje kremšnite, na Hrvaškem smo tako ali tako boljši ribiči kot Dalmatinci in smo tudi največji pijanci in rekreativci, ki si edini upamo na tek sredi poldneva, ko sonce pripeka z največjo močjo.
Imamo največje mortadele, pa največje kremšnite, pa največje kotle z bogračem in golažem, na Hrvaškem smo tako ali tako boljši ribiči kot Dalmatinci in smo tudi največji pijanci in rekreativci, ki si edini upamo na tek sredi dneva, ko sonce pripeka z največjo močjo, v vinarstvu in gastronomiji takisto. Da o pretiravanju s številom obiskovalcev v turističnih središčih in na rekah, še posebno Soči, niti ne pišem …
Pred leti so barvali šole za Guinessov rekord, imamo rekorderja z najdaljšim deskanjem po plavajoči rampi (45 metrov), najdaljši ristanc v dolžini 5,3 kilometra, največjo četvorko plesalcev, Slovenci s(m)o podpisani pod največji in najvišji kres na svetu. Po podatkih Guinnessove knjige rekordov ima Slovenija tudi najstarejšo vinsko trto na svetu, ki ima kar 400 let, najgloblje naravno brezno Vrtoglavico (603 metre) in najstarejše glasbilo – koščeno piščal.
Skratka, smo oh in ah in sploh. Navsezadnje živimo v času velikih pretiravanj, neresnic in polresnic ter zavajanj in obrekovanja. In res, se sprašujem, ali ni maratonka, oblečena v medicinsko sestro, le en kamenček današnjega sveta.
Ko pobrskam po možganski dokumentaciji, se spomnim na Williama Morrisa v začetku 19. stoletja, Joeja Colomba z barvitim pohištvom iz šestdesetih let ali Ettoreja Sottsassa in skupine Memphis v devetdesetih prejšnjega stoletja, ki so zgolj nekateri primerki znanilcev, ki so oblikovalski svet opominjali, da ne sme pozabiti na človeško prirojeno potrebo po olepševanju in pretiravanju. Pretiravanje je pač pot do uspeha, zagovarjajo eni, drugi dodajajo, da maksimalizem ni čisto nič novega.
Bo pa držalo, da pridejo trenutki, ko je družba zanj dovzetnejša, in pridejo obdobja, ko se ga naveličamo. In zdi se mi, da smo zdaj prav v tem obdobju pretiravanja vsepovprek. In so opisi dosežkov resnično začeli presegati opise naših značajev.
