NA KOŽO
Komentar Boštjana Fona: Štiklfukarce
Višje je ženska imela petke na štiklfukarcah, bolj naj bi bila vredna pozornosti in naklonjenosti.
Odpri galerijo
Slovenski jezik je zanimiv, poln besednih začimb, ki smo jih navlekli iz germanskega, madžarskega ali laškega sosedstva. Nedavno je nekdo v moji lokalni družbi uporabil izraz štiklfukarca. Že več kot tri desetletja nisem slišal oznake elegantnega ženskega škornja z visoko peto, ki je poleg tega še drag.
V našem majhnem mestu smo hodili na tekme. Ne vsi. Peščica se je raje šla kulturo in obiskovali so gledališče ali kino. Še raje so se postavljali s tem, da gredo v prestolnico v opero ali na balet, čeprav sem prepričan, da jih velika večina vsaj o slednjem ni imela pojma.
A naše gospe so se opravile po velemestno, kar naj bi bila Ljubljana, in na noge povlekle štiklfukarce. Tudi na tekme so hodile punce v štiklfukarcah, kajti rade so pokazale svojo privlačno plat in hkrati nas, tulečo hordo s tribune, opominjale, da so med nami. Višje je ženska imela petke, bolj naj bi bila vredna pozornosti in naklonjenosti. Tiho, a neizpodbitno dejstvo. Bili smo le kamenček v mozaiku teh, ki gredo na tekmo, one so bile naš najdragocenejši okras.
Potem je prišel čas, ko so firme umirale. Tako pri nas kot v prestolnici, iz katere je na našem koncu najbolj osovražen nasprotnik. Vsi smo bili v depresiji. Iz dneva v dan se je živelo, pravzaprav životarilo. Punce s štiklfukarcami so izginile. Nosila so se preprosta obuvala iz čim cenejšega diskonta. Ko so prihajali navijači iz prestolnice do nas s svojimi bejbikami, so bile te prav tako brez visokih petk. Spoznali smo, da smo v riti. Oboji.
Časi pa so se spet spremenili. Ljubljanske navijače, ki so se pred dnevi pricijazili k nam na tekmo, so znova spremljala dekleta s štiklfukarcami. S tem so govorile, da gre pri njih na bolje. In pri nas? Vse skupaj je zamorjeno, kot je bilo tista leta, ko smo bili vsi v istem zosu.
Naše punce niti zdaj ne pridejo na tekmo v štiklfukarcah, čeprav jim izjemno pristajajo. Radi bi jih videli z njimi, a kaj ko jih obujejo le za posebne priložnosti – ko gredo v Ljubljano v opero ali le na kebab. Ah, ja. Pa še tekmo smo izgubili.
Višje je ženska imela petke na štiklfukarcah, bolj naj bi bila vredna pozornosti in naklonjenosti.
V našem majhnem mestu smo hodili na tekme. Ne vsi. Peščica se je raje šla kulturo in obiskovali so gledališče ali kino. Še raje so se postavljali s tem, da gredo v prestolnico v opero ali na balet, čeprav sem prepričan, da jih velika večina vsaj o slednjem ni imela pojma.
A naše gospe so se opravile po velemestno, kar naj bi bila Ljubljana, in na noge povlekle štiklfukarce. Tudi na tekme so hodile punce v štiklfukarcah, kajti rade so pokazale svojo privlačno plat in hkrati nas, tulečo hordo s tribune, opominjale, da so med nami. Višje je ženska imela petke, bolj naj bi bila vredna pozornosti in naklonjenosti. Tiho, a neizpodbitno dejstvo. Bili smo le kamenček v mozaiku teh, ki gredo na tekmo, one so bile naš najdragocenejši okras.
Potem je prišel čas, ko so firme umirale. Tako pri nas kot v prestolnici, iz katere je na našem koncu najbolj osovražen nasprotnik. Vsi smo bili v depresiji. Iz dneva v dan se je živelo, pravzaprav životarilo. Punce s štiklfukarcami so izginile. Nosila so se preprosta obuvala iz čim cenejšega diskonta. Ko so prihajali navijači iz prestolnice do nas s svojimi bejbikami, so bile te prav tako brez visokih petk. Spoznali smo, da smo v riti. Oboji.
Časi pa so se spet spremenili. Ljubljanske navijače, ki so se pred dnevi pricijazili k nam na tekmo, so znova spremljala dekleta s štiklfukarcami. S tem so govorile, da gre pri njih na bolje. In pri nas? Vse skupaj je zamorjeno, kot je bilo tista leta, ko smo bili vsi v istem zosu.
Naše punce niti zdaj ne pridejo na tekmo v štiklfukarcah, čeprav jim izjemno pristajajo. Radi bi jih videli z njimi, a kaj ko jih obujejo le za posebne priložnosti – ko gredo v Ljubljano v opero ali le na kebab. Ah, ja. Pa še tekmo smo izgubili.
