NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Dobrodelnost kot zdravilo
Se pa naježim, ko vidim pomembneže, filantrope, ki s posebnimi letali pridejo le razprodajat svoje ime in pozneje na večerjo v zaključenem krogu poskusit nekaj lokalnih dobrot.
Odpri galerijo
Dobrodelnost ob polnih mizah
V soboto je bil derbi najboljših slovenskih odbojkarskih ekip. V Hali Tivoli sta se pomerila ACH Volley Ljubljana in Calcit Volley, dogodek pa je minil v znamenju dobrodelnosti, saj so pred vhodom v dvorano zbirali hrano (z daljšim rokom trajanja) za Anino zvezdico za pomoč družinam v stiski.
Lepa gesta. Vendar se mi vseeno zdi, da smo začeli v Sloveniji pretiravati z dobrodelnostjo.
Bi se kar strinjala z nekaterimi, da je navadna sramota, da morajo ljudje s svojo dobrodelnostjo reševati stvari, ki bi jih sistemsko morala rešiti država. Pri vseh pobranih davkih mora ljudstvo samo poskrbeti za družine v stiski pa da se nekega fantka primerno operira, da invalid dobi sodoben voziček, nekdo tretji pa specialno nego, ki jo nujno potrebuje. Da naravnih nesreč niti ne omenjam.
Na milijone donatorjev je po svetu. Kako jih pripraviti do tega, da razmišljajo, kako v lastno dobrodelnost vključiti tudi vsakogar od nas in s tem majhne skupnosti? Soustvarjanje je najbolj primerno. Še eno vprašanje mi roji po glavi, in sicer združevanje biznisa in dobrodelnosti. Mnogi menijo, da je to dvoje moralno nezdružljivo. Drugi, ki jih tudi ni malo, menijo drugače, nasprotno.
Ko je pred leti v Slovenijo pripotoval Henry Timms, ki ga uvrščajo med 50 najzanimivejših svetovnih filantropov, je dejal, da »dobrodelnost ni le dati denar, ampak še vse kaj drugega« … Ko ga je leta 2014 ameriški časnik NonProfit Times uvrstil na seznam 50 najvplivnejših osebnosti na področju neprofitne dejavnosti, je možakar dejal, da je to zato, ker ima odličen oddelek za stike z javnostmi. No, v resnici je pobudnik gibanja dobrodelni torek (prvi torek po zahvalnem dnevu), ki naj bi predstavljal način drugačnega razmišljanja, ne le potrošniško naravnanega sveta, temveč naj bi bila to izraba vsesplošnega gibanja za nekaj dobrega.
Dobrodelnost se mi v današnji organizirani družbi zdi predvsem pomembna kot zdravilno sredstvo, ki ga lahko prakticirajo dobrodelneži in s tem koristijo predvsem sebi, seveda pa vsak evro prav pride tudi tistemu, ki ga res potrebuje. Zato se najbrž kultura dobrodelnosti vedno bolj usmerja v spletanje bolj osebnih zgodb, v katerih človek, ki pomaga, bolj otipljivo sodeluje. Od nekdanjih masovnih nabirk Rdečega križa, pri katerih je bil dajalec nagrajen z občutkom splošne človeške solidarnosti, do današnjih osebnih transkontinentalnih skrbništev nad konkretnimi revnimi otroki in njihovimi življenjskimi zgodbami. Od samoprispevka za šole do kupovanja glasbenih inštrumentov za točno določenega mladega genialca. Dobrodelnost je tako kot glasbeni inštrument – če se človek nanj ne nauči solidno in z užitkom igrati, prej ali slej prepriča sam sebe, da pač ni za to. In je potem sposoben le še živčno ironizirati, da je recimo dobrodelnost samo hobi za zdolgočasene diplomatske žene, ki nimajo pametnega dela. Saj bi one isto stvar v principu opisale zelo podobno, ampak tisto, kar bi znale iz izkušenj dodati, bi poslušalca prepričalo ne le o smislu njihovega početja, ampak tudi o zdravilni moči, ki jo prav uporabljena dobrodelnost nudi, je pred časom zapisal Alojz Ihan, naš zdravnik mikrobiolog in imunolog ter pesnik, pisatelj in esejist. Bo držalo …
Se pa naježim, ko mi kdo kot veledobrotneže prikazuje dobrodelneže, sicer tiste, ki zaslužijo (ali so zaslužili) več sto tisoč (tudi milijone) evrov v svojih (tudi športnih) karierah, zdaj pa hodijo po svetu, organizirajo srečanja, tekme in zbirajo denar za »to ali ono potrebno stvar.« Na koncu, ko potegnejo črto pod račun, se izkaže, da je bilo na dogodku zbranega komaj kaj več od tisočaka. Pomembneži, filantropi so prišli le kazat svoje telo in razprodajat svoje ime s posebnimi letali in pozneje zaključenimi večerjami za ozek krog. Bog ne daj, da bi se dotaknili kupčka denarja na lastnih računih. No, to pa me v povezavi z dobrodelnostjo res razjezi.
A na srečo še kar ostaja veliko iskrene dobrodelnosti. Take, ko se splete kultura osebnejših zgodb in se zarosi oko. Novembra se začneta meseca, ko bo kaj takega vnovič priplavalo na plan. S praznimi koši Božičkov in dedkov Mrazov, ki bodo čakali, da jih kdo napolni.
Lepa gesta. Vendar se mi vseeno zdi, da smo začeli v Sloveniji pretiravati z dobrodelnostjo.
Bi se kar strinjala z nekaterimi, da je navadna sramota, da morajo ljudje s svojo dobrodelnostjo reševati stvari, ki bi jih sistemsko morala rešiti država. Pri vseh pobranih davkih mora ljudstvo samo poskrbeti za družine v stiski pa da se nekega fantka primerno operira, da invalid dobi sodoben voziček, nekdo tretji pa specialno nego, ki jo nujno potrebuje. Da naravnih nesreč niti ne omenjam.
Na milijone donatorjev je po svetu. Kako jih pripraviti do tega, da razmišljajo, kako v lastno dobrodelnost vključiti tudi vsakogar od nas in s tem majhne skupnosti? Soustvarjanje je najbolj primerno. Še eno vprašanje mi roji po glavi, in sicer združevanje biznisa in dobrodelnosti. Mnogi menijo, da je to dvoje moralno nezdružljivo. Drugi, ki jih tudi ni malo, menijo drugače, nasprotno.
Ko je pred leti v Slovenijo pripotoval Henry Timms, ki ga uvrščajo med 50 najzanimivejših svetovnih filantropov, je dejal, da »dobrodelnost ni le dati denar, ampak še vse kaj drugega« … Ko ga je leta 2014 ameriški časnik NonProfit Times uvrstil na seznam 50 najvplivnejših osebnosti na področju neprofitne dejavnosti, je možakar dejal, da je to zato, ker ima odličen oddelek za stike z javnostmi. No, v resnici je pobudnik gibanja dobrodelni torek (prvi torek po zahvalnem dnevu), ki naj bi predstavljal način drugačnega razmišljanja, ne le potrošniško naravnanega sveta, temveč naj bi bila to izraba vsesplošnega gibanja za nekaj dobrega.
Dobrodelnost se mi v današnji organizirani družbi zdi predvsem pomembna kot zdravilno sredstvo, ki ga lahko prakticirajo dobrodelneži in s tem koristijo predvsem sebi, seveda pa vsak evro prav pride tudi tistemu, ki ga res potrebuje. Zato se najbrž kultura dobrodelnosti vedno bolj usmerja v spletanje bolj osebnih zgodb, v katerih človek, ki pomaga, bolj otipljivo sodeluje. Od nekdanjih masovnih nabirk Rdečega križa, pri katerih je bil dajalec nagrajen z občutkom splošne človeške solidarnosti, do današnjih osebnih transkontinentalnih skrbništev nad konkretnimi revnimi otroki in njihovimi življenjskimi zgodbami. Od samoprispevka za šole do kupovanja glasbenih inštrumentov za točno določenega mladega genialca. Dobrodelnost je tako kot glasbeni inštrument – če se človek nanj ne nauči solidno in z užitkom igrati, prej ali slej prepriča sam sebe, da pač ni za to. In je potem sposoben le še živčno ironizirati, da je recimo dobrodelnost samo hobi za zdolgočasene diplomatske žene, ki nimajo pametnega dela. Saj bi one isto stvar v principu opisale zelo podobno, ampak tisto, kar bi znale iz izkušenj dodati, bi poslušalca prepričalo ne le o smislu njihovega početja, ampak tudi o zdravilni moči, ki jo prav uporabljena dobrodelnost nudi, je pred časom zapisal Alojz Ihan, naš zdravnik mikrobiolog in imunolog ter pesnik, pisatelj in esejist. Bo držalo …
Se pa naježim, ko mi kdo kot veledobrotneže prikazuje dobrodelneže, sicer tiste, ki zaslužijo (ali so zaslužili) več sto tisoč (tudi milijone) evrov v svojih (tudi športnih) karierah, zdaj pa hodijo po svetu, organizirajo srečanja, tekme in zbirajo denar za »to ali ono potrebno stvar.« Na koncu, ko potegnejo črto pod račun, se izkaže, da je bilo na dogodku zbranega komaj kaj več od tisočaka. Pomembneži, filantropi so prišli le kazat svoje telo in razprodajat svoje ime s posebnimi letali in pozneje zaključenimi večerjami za ozek krog. Bog ne daj, da bi se dotaknili kupčka denarja na lastnih računih. No, to pa me v povezavi z dobrodelnostjo res razjezi.
A na srečo še kar ostaja veliko iskrene dobrodelnosti. Take, ko se splete kultura osebnejših zgodb in se zarosi oko. Novembra se začneta meseca, ko bo kaj takega vnovič priplavalo na plan. S praznimi koši Božičkov in dedkov Mrazov, ki bodo čakali, da jih kdo napolni.
