NA KOŽO
Jaroslav Jankovič: Ni poti nazaj na konja
Ko bodo starejši kmetovalci ti odšli, se bodo trate in košenice v dveh letih zarasle.
Odpri galerijo
Pregovorno natančni in skrbni Nemci so izračunali, da pravzaprav s konji opravimo enako količino dela kot z najboljšim traktorjem ali strojem, če v konje in gonjača vložimo enako količino energije kot v sodobno tehnologijo. Resda bomo s parom konj hektar veliko njivo orali nekaj dni, s traktorjem s petimi plugi pa le dve do tri ure, a po drugi strani samo zadnje kolo traktorja stane dvakrat ali trikrat več kot par dobrih kmečkih konj. Zakaj potem polja ne obdelujemo več s konji?
Preprosto zato, ker je vse manj ljudi, ki bi to znali in dobro obvladali. Svoje zahteva tudi ritem življenja, ki veleva, da se preprosto nimamo časa nekaj dni ukvarjati le z eno njivo, ampak moramo vmes peljati otroke v vrtec, skočiti v trgovino, popraviti streho, spisati račune, se odpeljati do mehanika in zgodaj zjutraj, predno se sonce dvigne, poškropiti sosednjo njivo, zvečer pa si ogledati kakšno nadaljevanko.
Če njivo obdeluješ s konji, kaj takega ni mogoče. Zato ni čudno, da so v preteklosti na kmetih odšli spat s soncem, ob osmih, le poleti ob devetih, saj so bili tako kmetje kot živina utrujeni.
Na območju Slovenije imamo kar 70 odstotkov kmetijskih površin, ki so le pogojno primerne za kmetovanje. To so hribovske kmetije in strmi travniki in pašniki, trate in košenice sredi gozdnatih grebenov, ki predstavljajo bogastvo kulturne krajine, o katerem lahko zahodne države le sanjajo. Toda na vprašanje strokovnjaku, ali se nam jih splača kositi, pasti, sem dobil enoznačen odgovor: Ne. To se ekonomsko ne splača.
To pri nas obdelujejo le starejši kmetje iz zakoreninjenega občutka, da mora stvar biti urejena, pokošena. Ko bodo ti odšli, se bodo trate in košenice v dveh letih zarasle. Subvencije v teh primerih niso dovolj in postajajo predmet špekulacij, ko investitorji kupijo zemljo in jo obdelujejo le toliko, da zadostijo pogojem za pridobitev pomoči.
A zakaj ne bi pasli in redili drobnice ali pridelovali zelenjave ekološko? »Žal je tudi tu zanka. Šlo bi, vendar potrebujemo zelo veliko priključkov in strojev, sicer moramo vse opraviti z rokami,« odgovarja strokovnjak. Z rokami? Nazaj na konja torej ni poti.
Ko bodo starejši kmetovalci ti odšli, se bodo trate in košenice v dveh letih zarasle.
Preprosto zato, ker je vse manj ljudi, ki bi to znali in dobro obvladali. Svoje zahteva tudi ritem življenja, ki veleva, da se preprosto nimamo časa nekaj dni ukvarjati le z eno njivo, ampak moramo vmes peljati otroke v vrtec, skočiti v trgovino, popraviti streho, spisati račune, se odpeljati do mehanika in zgodaj zjutraj, predno se sonce dvigne, poškropiti sosednjo njivo, zvečer pa si ogledati kakšno nadaljevanko.
Če njivo obdeluješ s konji, kaj takega ni mogoče. Zato ni čudno, da so v preteklosti na kmetih odšli spat s soncem, ob osmih, le poleti ob devetih, saj so bili tako kmetje kot živina utrujeni.
Na območju Slovenije imamo kar 70 odstotkov kmetijskih površin, ki so le pogojno primerne za kmetovanje. To so hribovske kmetije in strmi travniki in pašniki, trate in košenice sredi gozdnatih grebenov, ki predstavljajo bogastvo kulturne krajine, o katerem lahko zahodne države le sanjajo. Toda na vprašanje strokovnjaku, ali se nam jih splača kositi, pasti, sem dobil enoznačen odgovor: Ne. To se ekonomsko ne splača.
To pri nas obdelujejo le starejši kmetje iz zakoreninjenega občutka, da mora stvar biti urejena, pokošena. Ko bodo ti odšli, se bodo trate in košenice v dveh letih zarasle. Subvencije v teh primerih niso dovolj in postajajo predmet špekulacij, ko investitorji kupijo zemljo in jo obdelujejo le toliko, da zadostijo pogojem za pridobitev pomoči.
A zakaj ne bi pasli in redili drobnice ali pridelovali zelenjave ekološko? »Žal je tudi tu zanka. Šlo bi, vendar potrebujemo zelo veliko priključkov in strojev, sicer moramo vse opraviti z rokami,« odgovarja strokovnjak. Z rokami? Nazaj na konja torej ni poti.
