NA EKS
Intelektualna lastnina
Odpri galerijo
Jean-Michel Jarre FOTO: Cisac
Gospod je bil rojen 5. marca 1919 v hotelu Evropa v takratni Kraljevini Jugoslaviji. Imel je pet državljanstev, triinštirideset avtomobilov in najdaljši potni list na svetu. Je živ dokaz, da je mogoče večkrat umreti, živeti skoraj do stotega leta brez bolniške in pokojnine, biti večkrat milijonar in prav tolikokrat bankrotirati. Njegovo življenje je zgodovina stoletja, ki ga več ni. »Minilo je sto let. Minila je ena sekunda,« pravi.
Spominja se skupnih filmskih prizorov z Marlene Dietrich, igranja Orsona Wellesa na premieri Tretjega človeka, izjav Jeana Cocteauja, druženja z delfini in s Cousteaujem, še preden je ta od kneza Rainerja dobil svoj Calypso... Njegovo življenje je mreža nenavadnih naključij, idejnih prebliskov, strasti, čudovitih žensk itd.
Leta 1943 je tedaj 24-letni Peter Florjančič, ki je v smučarskih skokih tekmoval za Jugoslavijo, zbežal pred vojaščino. S prijateljem sta jo pred vpoklicem ucvrla prek Avstrije v Švico, kjer se je začela njegova življenjska pot strmo vzpenjati.
Še preden se je končala vojna, je bil bogat. Z zaslužkom od svojega prvega izuma (tkalskega stroja, prilagojenega za invalide) si je v Švici kupil tri vile. Florjančič se domov ni vrnil 50 let in ta čas ga je večinoma spremljala sreča. Vmes je nekega dne leta 1950 odpotoval na počitnice v Monte Carlo in tam ostal 13 let. Nato se je preselil v Beljak in tam ustvaril plastične drsalke in okvirček za diafilme.
''Zlato leži na cesti, treba ga je le izkopati s svojimi idejami. Ideje so kakor lopata,'' je v enem od pogovorov povedal Florjančič, ki se je podpisal pod več kot 230 patentov, čeprav jih je v resnici prej okoli 400. Med uspešnicami je zagotovo razpršilec za parfum, za katerega je dobil nagrado francoske parfumerije, in vžigalnik za Dunhill z vžiganjem na strani. Viri navajajo tudi dva domnevno spodletela izuma avtomobilske zračne blazine in plastično zadrgo, brez katerih se zdi življenje danes tako rekoč nemogoče. Toliko za (malo daljši) začetek.
Nedavno smo lahko zasledili, da bodo v tehničnem muzeju v Bistri predstavili uspešno prijavo projekta EU, ki ga bodo »do marca 2019 izvajali s podporo Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO). Gre za projekt In case you didn't know/Če slučajno še ne veš, vsebinsko pa se bo navezoval na izboljšanje razumevanja področja intelektualne lastnine, njene vrednosti in dvigovanja zavedanja o njenem pomenu in vplivu.«
Pravzaprav je prav žalostno, da se še kar pogovarjamo, pogovarjajo, predstavljamo in predstavljajo vse, kar je v zvezi z zaščito intelektualne lastnine. Vse, prav vse o njej bi moralo biti povsem logično in samoumevno. Tako kot je bilo v obdobju izumitelja Petra. Pa ni!
Tomaž Grubar, eden od bolj znanih slovenskih avtorjev, producentov in še marsikaj, je v avtorskem apelu, ki so ga pred časom poslali javnosti, zapisal: »V žaru naivne ustvarjalnosti smo uspešni avtorji doumeli, da je v Sloveniji uspel divji prevzem naših – avtorskih in sorodnih pravic. O sumu takšnega scenarija smo sproti obveščali vse pristojne organe, politiko, medije in na koncu ugotovili, da trkamo na zaklenjena vrata in gluha ušesa. Zakaj je tako, si naivni avtorji lahko le mislimo. Očitno je v Sloveniji v zadnjih letih uspela in zmagala smer, ki jo zanima zgolj hipni zaslužek …«
Žalostno je, da je moral prvi mož svetovne konfederacije glasbenih društev CISAC Jean-Michel Jarre (le kdo ne pozna francoskega pionirja elektronske glasbe in njegovega prebojnega albuma Oxygen?) v glavnem mestu Evrope, Bruslju, vrle evroposlance seznanjati, da spletna industrija svoja finančna kraljestva gradi na hrbtih avtorjev z uporabo njihovega avtorskega (intelektualnega) dela, ne da bi avtorje za to ustrezno plačali. Celo peticijo podpisujejo avtorji (http://makeinternetfair.eu).
Varstvo intelektualne lastnine pridobiva pomen pri nas in v svetu, saj je človekov um eno glavnih vodil tehnološkega in kulturnega razvoja. Ustvarjalne dosežke je treba zavarovati in primerno nagraditi ter tako stimulirati ljudi k nadaljnjemu ustvarjanju. A kaj ko se tega zaveda premalo ljudi. Ali pa ne želijo tega videti in vedeti, ko gradijo svoja kraljestva na plečih avtorjev. Vsaj v tem smislu je prireditev v tehniškem muzeju več kot dobrodošla. Navsezadnje je vsako opozarjanje o nujnosti spoštovanja in razumevanja področja intelektualne lastnine, njene vrednosti in dvigovanja zavedanja o njenem pomenu in vplivu več kot dobrodošlo.
Me je pa strah, da bo kaj kmalu spet vse pozabljeno; psi bodo odlajali svoje, karavana pa odpeljala naprej. Daleč in kaj mogoče kmalu – predaleč.
Spominja se skupnih filmskih prizorov z Marlene Dietrich, igranja Orsona Wellesa na premieri Tretjega človeka, izjav Jeana Cocteauja, druženja z delfini in s Cousteaujem, še preden je ta od kneza Rainerja dobil svoj Calypso... Njegovo življenje je mreža nenavadnih naključij, idejnih prebliskov, strasti, čudovitih žensk itd.
Leta 1943 je tedaj 24-letni Peter Florjančič, ki je v smučarskih skokih tekmoval za Jugoslavijo, zbežal pred vojaščino. S prijateljem sta jo pred vpoklicem ucvrla prek Avstrije v Švico, kjer se je začela njegova življenjska pot strmo vzpenjati.
Še preden se je končala vojna, je bil bogat. Z zaslužkom od svojega prvega izuma (tkalskega stroja, prilagojenega za invalide) si je v Švici kupil tri vile. Florjančič se domov ni vrnil 50 let in ta čas ga je večinoma spremljala sreča. Vmes je nekega dne leta 1950 odpotoval na počitnice v Monte Carlo in tam ostal 13 let. Nato se je preselil v Beljak in tam ustvaril plastične drsalke in okvirček za diafilme.
Nespoštovanje intelektualne lastnine FOTO: Cisac
''Zlato leži na cesti, treba ga je le izkopati s svojimi idejami. Ideje so kakor lopata,'' je v enem od pogovorov povedal Florjančič, ki se je podpisal pod več kot 230 patentov, čeprav jih je v resnici prej okoli 400. Med uspešnicami je zagotovo razpršilec za parfum, za katerega je dobil nagrado francoske parfumerije, in vžigalnik za Dunhill z vžiganjem na strani. Viri navajajo tudi dva domnevno spodletela izuma avtomobilske zračne blazine in plastično zadrgo, brez katerih se zdi življenje danes tako rekoč nemogoče. Toliko za (malo daljši) začetek.
Nedavno smo lahko zasledili, da bodo v tehničnem muzeju v Bistri predstavili uspešno prijavo projekta EU, ki ga bodo »do marca 2019 izvajali s podporo Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO). Gre za projekt In case you didn't know/Če slučajno še ne veš, vsebinsko pa se bo navezoval na izboljšanje razumevanja področja intelektualne lastnine, njene vrednosti in dvigovanja zavedanja o njenem pomenu in vplivu.«
Ustvarjalnost je treba zavarovati in nagraditi, a tega nočejo gradbinci, ki gradijo kraljestva na plečih avtorjev.
Pravzaprav je prav žalostno, da se še kar pogovarjamo, pogovarjajo, predstavljamo in predstavljajo vse, kar je v zvezi z zaščito intelektualne lastnine. Vse, prav vse o njej bi moralo biti povsem logično in samoumevno. Tako kot je bilo v obdobju izumitelja Petra. Pa ni!
Tomaž Grubar, eden od bolj znanih slovenskih avtorjev, producentov in še marsikaj, je v avtorskem apelu, ki so ga pred časom poslali javnosti, zapisal: »V žaru naivne ustvarjalnosti smo uspešni avtorji doumeli, da je v Sloveniji uspel divji prevzem naših – avtorskih in sorodnih pravic. O sumu takšnega scenarija smo sproti obveščali vse pristojne organe, politiko, medije in na koncu ugotovili, da trkamo na zaklenjena vrata in gluha ušesa. Zakaj je tako, si naivni avtorji lahko le mislimo. Očitno je v Sloveniji v zadnjih letih uspela in zmagala smer, ki jo zanima zgolj hipni zaslužek …«
Žalostno je, da je moral prvi mož svetovne konfederacije glasbenih društev CISAC Jean-Michel Jarre (le kdo ne pozna francoskega pionirja elektronske glasbe in njegovega prebojnega albuma Oxygen?) v glavnem mestu Evrope, Bruslju, vrle evroposlance seznanjati, da spletna industrija svoja finančna kraljestva gradi na hrbtih avtorjev z uporabo njihovega avtorskega (intelektualnega) dela, ne da bi avtorje za to ustrezno plačali. Celo peticijo podpisujejo avtorji (http://makeinternetfair.eu).
Varstvo intelektualne lastnine pridobiva pomen pri nas in v svetu, saj je človekov um eno glavnih vodil tehnološkega in kulturnega razvoja. Ustvarjalne dosežke je treba zavarovati in primerno nagraditi ter tako stimulirati ljudi k nadaljnjemu ustvarjanju. A kaj ko se tega zaveda premalo ljudi. Ali pa ne želijo tega videti in vedeti, ko gradijo svoja kraljestva na plečih avtorjev. Vsaj v tem smislu je prireditev v tehniškem muzeju več kot dobrodošla. Navsezadnje je vsako opozarjanje o nujnosti spoštovanja in razumevanja področja intelektualne lastnine, njene vrednosti in dvigovanja zavedanja o njenem pomenu in vplivu več kot dobrodošlo.
Me je pa strah, da bo kaj kmalu spet vse pozabljeno; psi bodo odlajali svoje, karavana pa odpeljala naprej. Daleč in kaj mogoče kmalu – predaleč.
