NA KOŽO
Kolumna Mihe Šimnovca: Delovna akcija
Ob vsesplošnem pomanjkanju časa se mnogi počutimo kot psi, ki lovijo svoj rep.
Odpri galerijo
Vrt lopatamo in tako podkopljemo vse rastline, listje in ostale organske ostaline FOTO: Guliver/thinkstock Getty Images/istockphoto
Od starejših nemalokrat slišim, češ da dandanes ni več udarništva, kot so ga poznali nekoč. A se potem vedno znova čudim, ko se na delovnih akcijah društev, v katerih (so)delujem, ozrem naokoli in kljub vsemu okrog sebe vidim kar precej zagrizenih članov, v mengeškem smučarsko-skakalnem klubu večinoma starše otrok, kako pomagajo po svojih najboljših močeh.
Morda zdaj res ni več takšne množičnosti kot pred leti, kar pa je po svoje razumljivo. Ob današnjem vsesplošnem pomanjkanju časa, ko zaradi številnih službenih, (ob)šolskih in drugih obveznosti pogosto ne vemo, kje se nas drži glava, se v vsakodnevnem hitenju z enega konca na drugega verjetno mnogi počutimo kot psi, ki lovijo svoj rep. Zato je pač težko pričakovati, kaj šele zahtevati, da bodo zmeraj in povsod vsi na voljo za takšna in drugačna dela.
Toda kljub temu jih na zbirno mesto vedno pride toliko, da je zastavljeno delo tudi pravočasno opravljeno. Tako je vsaj bilo še na vseh akcijah, ki sem se jih udeležil. In teh se je v vseh teh letih nabralo že za kar nekaj ur. Na srečo klubov je prostovoljnega dela še vedno precej; če ga ne bi bilo toliko, kot ga je, bi predvsem manjša društva, ki so bolj ali manj prepuščena sama sebi, le stežka preživela.
V soboto sem se odpravil na delovno akcijo tržiške ribiške družine, s seboj pa sem vzel tudi desetletnega sina, navdušenega smučarskega skakalca in ribiča, da je od blizu videl, kako poteka izlov gojitvenega potoka. V debelih treh urah, kolikor smo z agregati, mrežami in vedri brodili po Nemiljščici, smo odlovili 180 čudovito obarvanih potočnih postrvi, večinoma dolgih okrog 20 centimetrov. A marljivi gospodar Janez je po opravljenem delu zgolj zmajeval z glavo. »V ta del potoka smo pred dvema letoma vložili 80.000 mladic, po dveh letih pa smo ven dobili manj kot 200 rib, še nikoli tako malo! Ali se naš trud sploh izplača?« se je večkrat vprašal.
Zagotovo se je izplačalo! Če ne zaradi drugega, pa tokrat že zavoljo mojega sina, ki tega (dopol)dneva zlepa ne bo pozabil. Kakor tudi sam nikoli ne bom tistega pred davnimi leti, ko me je oče prvič peljal na izlov in sem tako že zelo zgodaj spoznal, kako pomembne so delovne akcije.
Morda zdaj res ni več takšne množičnosti kot pred leti, kar pa je po svoje razumljivo. Ob današnjem vsesplošnem pomanjkanju časa, ko zaradi številnih službenih, (ob)šolskih in drugih obveznosti pogosto ne vemo, kje se nas drži glava, se v vsakodnevnem hitenju z enega konca na drugega verjetno mnogi počutimo kot psi, ki lovijo svoj rep. Zato je pač težko pričakovati, kaj šele zahtevati, da bodo zmeraj in povsod vsi na voljo za takšna in drugačna dela.
Toda kljub temu jih na zbirno mesto vedno pride toliko, da je zastavljeno delo tudi pravočasno opravljeno. Tako je vsaj bilo še na vseh akcijah, ki sem se jih udeležil. In teh se je v vseh teh letih nabralo že za kar nekaj ur. Na srečo klubov je prostovoljnega dela še vedno precej; če ga ne bi bilo toliko, kot ga je, bi predvsem manjša društva, ki so bolj ali manj prepuščena sama sebi, le stežka preživela.
Ob vsesplošnem pomanjkanju časa se mnogi počutimo kot psi, ki lovijo svoj rep.
V soboto sem se odpravil na delovno akcijo tržiške ribiške družine, s seboj pa sem vzel tudi desetletnega sina, navdušenega smučarskega skakalca in ribiča, da je od blizu videl, kako poteka izlov gojitvenega potoka. V debelih treh urah, kolikor smo z agregati, mrežami in vedri brodili po Nemiljščici, smo odlovili 180 čudovito obarvanih potočnih postrvi, večinoma dolgih okrog 20 centimetrov. A marljivi gospodar Janez je po opravljenem delu zgolj zmajeval z glavo. »V ta del potoka smo pred dvema letoma vložili 80.000 mladic, po dveh letih pa smo ven dobili manj kot 200 rib, še nikoli tako malo! Ali se naš trud sploh izplača?« se je večkrat vprašal.
Zagotovo se je izplačalo! Če ne zaradi drugega, pa tokrat že zavoljo mojega sina, ki tega (dopol)dneva zlepa ne bo pozabil. Kakor tudi sam nikoli ne bom tistega pred davnimi leti, ko me je oče prvič peljal na izlov in sem tako že zelo zgodaj spoznal, kako pomembne so delovne akcije.
