×

Opozorilo

JUser: :_load: Ne morem naložiti uporabnika z id: 79
JUser: :_load: Ne morem naložiti uporabnika z id: 80
Matej Fišer
NA EKS
Matej Fišer
Objavljeno 04. junij 2018 19.50 | Posodobljeno 05. junij 2018 10.13

Komentar Mateja Fišerja: Čas blontnih p***

Ključne besede: komentar
Po navadi se kombinacija teh besed uporablja, ko padejo vsa moč argumentov in kakršne koli racionalne razlage.
Lionel Messi FOTO: Reuters
To je grd izraz. Vemo, s kakšnim namenom se uporablja. Še grše je, ko te kdo tako naslavlja. Najbolj grdo pa je, ko te kdo, ki želi pridobiti tvoje zaupanje, pojmuje kot enostavno povedano »blontno pičko«. Po navadi se kombinacija teh besed uporablja, ko padejo vsa moč argumentov in kakršne koli racionalne razlage. Ko v pogovoru braniš argumente, zavedajoč se, da je nasprotnik na drugi strani bedak in mu kakršna koli razlaga ne pride do živega, ker je v svojem iracionalnem svetu toliko suveren, da sam niti na najboljši robi ne bi mogel razmišljati tako mejno.
Po navadi se kombinacija teh besed uporablja, ko padejo vsa moč argumentov in kakršne koli racionalne razlage.

Enak občutek, kot ko pri taroku napoveš berača, zavedajoč se, da imaš v roki eno močno karto, a vseeno upaš, da bo šlo skozi. Kot ko so v Varšavi naciji popokali familijo v prvem nadstropju, a so tisti v drugem vseeno upali, da njih ne bodo. Kretena pač ni možno prepričati, da je, kar je, ker te v debati spusti na svojo raven, potem pa te z izkušnjami porazi. Ta občutek nemoči na eni strani, na drugi pa suverenost, za katero vemo, da vodi v pogubo. Titanik se je potapljal, orkester pa je igral sproščujoče melodije in gostje so uživali ob preciznosti igranja posameznih tonov violinista.

Gledamo, kaj se bo zgodilo, nekateri to poizkušajo tudi izmeriti in interpretirati, napovedati prihodnost z različnimi strokovnimi metodami, predvidevanji s podatki podkrepiti svoje utemeljitve, vendar vedno naletijo na tisto odločilno večino, ki jo lahko zgolj izmerimo, ni pa možno izmeriti, kako se bo odločilna večina odločila. Tako imenovani neopredeljeni so problem. Vedno so problem neopredeljeni. Tisti, ki navzven niso opredeljeni, vendar, kot kaže, še ne vedo, komu bodo zaupali.

Pomeni, da niso indiferentni, jih skrbi, ni jim vseeno, vendar ne vedo, kako je najbolje odigrati to partijo. Se ne predajajo, tudi če se počutijo kot nekdo, ki napove berača z dobrimi kartami v roki. Rojeni luzerji. Vedo, da zmagati ni možno, vendar je pomembno, da igrajo to igro, ker drugače zgolj puščajo prostor suverenim in bedakom. Kot ko uro pred poroko prideš v trgovino s čevlji in ni tistih, ki jih želiš, moraš izbrati, vendar ti nobeni niso všeč. Izbrati moraš, ker je alternativa zgolj, da greš bos na poroko. Odločitev lahko gre zgolj v dve smeri.

Ali izbereš tako grde in nenavadne, roza z zlatimi pikicami ali srebrne s krokodiljo kožo ali takšne, ki bi bili najbolj podobni iskanim, a jih nihče ne sme opaziti. Pritisk izbire je za marsikoga stres. Veliko ljudi ne izbira rada, se samostojno odloča. Ne upajo si prevzeti odgovornosti za posledice svojih odločitev. Za svoje odločitve iščejo povezave, opravičila ali samoopravičila. Tako tudi Messi zgreši marsikatero enajstmetrovko, a ne zato, ker ne bi znal ali bil tehnično dovolj podkovan, vendar zato, ker pade pod pritisk odločitve kam, žoga pa gre mimo. Meni osebno kar zategne hipofizo, ko jih gledam in predvsem poslušam, kaj govorijo. Po sistemu slišal, si zapomnil, razumel.

Neredko dobiš občutek, da dotični ne naslavlja tebe, ampak nekoga drugega. Ko si že oddahneš, da so sporočila namenjena nekomu drugemu, ki veliko lažje bere velike črke od majhnih, ugotoviš, da so v bistvu sporočila namenjena prav tebi. Zgroženo ugotoviš. Pa se začneta raziskovanje in ugotavljanje, ali je tisti, ki te naslavlja, iskreni bedak ali zgolj želi narediti bedaka iz tebe, ki ti je misel namenjena. Na koncu prav ne moreš verjeti, da je nekdo sposoben tako razmišljati in govoriti, še posebno ko naslavlja tebe.
image
Lionel Messi FOTO: Reuters

Sam pri sebi se sprašuješ, ali res ni več racionalnih oseb, primernih, takšnih, ki bi jih vsaka tašča ali tast želela za zeta ali snaho. To je lahko tudi eden od kriterijev za odločitev. Nekoga normalnega z občutkom za realnost, da nas ne bo sram, ker smo ga ali jo poslali v tujino na obisk in nam ne bo delal sramote. Kot mlada snaha, ki jo peljemo na prvi obisk k prijateljem in upamo, da ne bo obula čevljev iz krokodilje kože. Samo toliko, da nam ne naredi sramote, če že haska ne dela. To je ta pozicija, ko igraš kot rojeni luzer.

Povedano drugače, vsi smo »blontne pičke«, samo razlika je, da se eni tega zavedajo, drugi ne. Tem drugim je pač veliko lažje. Imamo samo dve možnosti, ali se sprijaznimo, da živimo v času »blontnih pičk«, ali pa prevzamemo odgovornost za lastne odločitve.
Deli s prijetelji