NA KOŽO
Čakanje na čakanje
Več kot leto dni smo čakali, da so našega malčka stlačili v čakalno vrsto za ortodonta.
Odpri galerijo
Ne vem, ali ste brali zadnje Nedeljske novice: mlada Sevničanka po selitvi v Ljubljano nikakor ne najde ginekologa, ki bi jo vzel in pregledal. Čeprav njene bolečine in cista na jajčnikih zahtevajo nujno zdravljenje. Varuhov čakalnih vrst ne gane niti to, da je 23-letnica pravilno zavarovana. Po večmesečni odisejadi med zdravstvenimi čermi našega glavnega mesta, ki se je v najnovejši Mercerjevi raziskavi kakovosti življenja uvrstilo samo 75 mest za Dunajem, s katerim se tako radi primerjamo, ji ne preostane drugega, kot da težave reši takoj – z denarjem. Samoplačniško.
Ob vsem zamegljevanju, ki se je okoli čakalnih vrst tako zgostilo, da je niti rezati več ne moreš – megle, namreč –, je naravnost ve(t)rolomen intervju v marčni številki revije Onaplus z Aleksandrom Dopliharjem, upokojenim zdravnikom, ki kljub osmim križem prostovoljno vodi brezplačno ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. »In ker je glavni cilj ohranitev statusa quo, ni nič čudnega, da ob naših čakalnih vrstah mlade zdravnike še vedno držijo stran od delovnega procesa, kolikor se le da dolgo... ne more delati v splošni ambulanti, če ni opravil štirih let trajajoče specializacije. Kakšen nonsens! Tega drugje ne poznajo,« je med drugim razkril umetno ustvarjanje čakalnih vrst. Noro! Kako preprosto, mar ne? Pa vendar ni vlade, ki na tem testu ne pade. Če malce porimam svetovnem dnevu poezije na čast.
Ondan je doma odjeknil veseli telefonski klic: vaš sin naj se zglasi pri ortodontu! Potem ko smo več kot leto dni zaman čakali, da našega malčka, čigar stalni zobje so začeli rasti hitro in neurejeno kot gobe po dežju, stlačijo – pozor! – v čakalno vrsto, so se vrata obleganega specialista nenadoma odprla na stežaj. Nismo spraševali, kako in zakaj, ampak zgledalo je, kot bi jih odprl sam bog. Beli bog. In seveda smo priložnost zgrabili.
Ko sem ta teden poklical na kliniko zaradi zoprnih težav in se pozanimal, kdaj bi se lahko prišel pokazat, mi je ob predvidevanju večmesečne čakalne dobe na koncu ponižno izletelo iz ust – "saj lahko tudi samoplačniško".
Razveselil sem se, ko sem dobil datum že čez dva tedna in še bolj, ko mi je sestra dejala, da ne bo nič stalo. Hja, morda so pa brali Onoplus in Nedeljske novice. In so jim zgodbe segle v srce.
Ob vsem zamegljevanju, ki se je okoli čakalnih vrst tako zgostilo, da je niti rezati več ne moreš – megle, namreč –, je naravnost ve(t)rolomen intervju v marčni številki revije Onaplus z Aleksandrom Dopliharjem, upokojenim zdravnikom, ki kljub osmim križem prostovoljno vodi brezplačno ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. »In ker je glavni cilj ohranitev statusa quo, ni nič čudnega, da ob naših čakalnih vrstah mlade zdravnike še vedno držijo stran od delovnega procesa, kolikor se le da dolgo... ne more delati v splošni ambulanti, če ni opravil štirih let trajajoče specializacije. Kakšen nonsens! Tega drugje ne poznajo,« je med drugim razkril umetno ustvarjanje čakalnih vrst. Noro! Kako preprosto, mar ne? Pa vendar ni vlade, ki na tem testu ne pade. Če malce porimam svetovnem dnevu poezije na čast.
Ondan je doma odjeknil veseli telefonski klic: vaš sin naj se zglasi pri ortodontu! Potem ko smo več kot leto dni zaman čakali, da našega malčka, čigar stalni zobje so začeli rasti hitro in neurejeno kot gobe po dežju, stlačijo – pozor! – v čakalno vrsto, so se vrata obleganega specialista nenadoma odprla na stežaj. Nismo spraševali, kako in zakaj, ampak zgledalo je, kot bi jih odprl sam bog. Beli bog. In seveda smo priložnost zgrabili.
Ko sem ta teden poklical na kliniko zaradi zoprnih težav in se pozanimal, kdaj bi se lahko prišel pokazat, mi je ob predvidevanju večmesečne čakalne dobe na koncu ponižno izletelo iz ust – "saj lahko tudi samoplačniško".
Razveselil sem se, ko sem dobil datum že čez dva tedna in še bolj, ko mi je sestra dejala, da ne bo nič stalo. Hja, morda so pa brali Onoplus in Nedeljske novice. In so jim zgodbe segle v srce.
