NA EKS
Kolumna Gašperja Lubeja: Avtokoš
Na parket je stopil pred štirimi leti. Prej je kar dolgo tuhtal, ali in kako igrati, s kom in s čim. Odločil se je pozno. Priprave pred tekmami so bile kratke, ne preveč kakovostne, izbral si je neizkušene soigralce. A čeprav je bil povsem nov igralec, se je nekaj v tednih napornega poletnega turnirja bliskovito vzpenjal.
Odpri galerijo
Odstop Miro Cerarja. Ljubljana, 14. marec 2018 FOTO: Leon Vidic/Delo
Ob prihodu na parket je vedel, da lahko preseneti, potihem je upal na medaljo. Ko je bila odločilna tekma zelo blizu, so se apetiti povečali, zlata medalja ni bila več znanstvena fantastika. Navdušenje gledalcev je bilo vse večje, mejilo je na evforijo.
Ob koncu tekme 13. julija 2014 so vsi, tudi on, ob pogledu na semafor ostrmeli: 301.563 glasov, 34,49 odstotka. 36 poslanskih mandatov, nihče jih še ni osvojil toliko. Miru Cerarju so volivci okrog vratu obesili zlato medaljo, ki se je lesketala kot nikoli do tedaj.
Tiho upanje na medaljo, povečevanje apetitov, naraščajoča evforija in bliskovit uspeh so bili neverjetno podobni zgodbi košarkarskih zlatih dečkov v Istanbulu, le da se je vse skupaj dogajalo dobra tri leta po triumfu zlatega dečka slovenske politike. Ključna razlika je, da gre za dva različna parketa z različnimi zakonitostmi.
Na športnem parketu ne moreš zmagati, če imaš kratke in ne preveč kakovostne priprave. Lahko si privoščiš nekaj neizkušenih igralcev, a jedro ekipe morajo sestavljati izkušeni profesionalci, ki so s pogumnimi in hitrimi odločitvami sposobni tekmo odločiti v zadnjih sekundah.
Na političnem parketu te uspeh bolj uspava kot na športnem. Hitreje dobiš občutek, da si najboljši, najpametnejši državnik. Običajno si obkrožen s svetovalci, ki skrbijo le za svoje riti in pridno poslušajo z lastnimi interesi obremenjene prišepetovalce iz ozadja. Veliko je takšnih, ki ne razumejo, da kimanje velikemu vodji pelje naravnost v brezno poraza. Malo je takšnih, ki vedo, da se dolgoročno izplača, če uspavanega vladarja opozarjaš na napake. Skoraj ni takšnih, ki vedo, da je treba prisluhniti težavam običajnih smrtnikov. Včasih je celo dovolj, da le poslušaš, čeprav ni mogoče učinkovito ukrepati.
Zelo malo je tudi svetovalcev, ki znajo detektirati in se inteligentno odzvati na pričakovanja tistih, ki imajo v družbi ugled in katerih mnenje v javnosti šteje veliko.
Miro Cerar je štiri leta veliko metal na koš. Bil je priden, trudil se je. Poskušal je z vseh položajev, lahkih, težkih. Igral je v raketi, metal je trojke, podajal je soigralcem, s katerimi je bil prisiljen igrati. Včasih je podal celo manj pomembnim igralcem v nasprotni ekipi, ker je računal, da to ne bo ogrozilo končne zmage v prvenstvu in da bi mu znalo koristiti v prihodnji sezoni. Večkrat je poskušal celo s sredine igrišča.
A večino košev v tem prvenstvu je zgrešil, v seštevku je v zlati sredini, v končnici ne bo igral. Prihodnja sezona bi bila lahko v najslabšem primeru celo vprašljiva, če ne bo zelo hitro spoznal pomembnosti inteligentnega odzivanja na pričakovanja tistih, ki imajo v družbi ugled in katerih mnenje v javnosti šteje veliko.
To, da neposredno ne odgovoriš na pismo zlatih košarkarskih dečkov, je velika napaka. To, da zapišeš, da si pismo prejel v tednu svojega odstopa s funkcije predsednika vlade, nikogar ne zanima. Prej kaže na to, da si se ukvarjal predvsem s samim seboj in loščenjem svoje podobe pred TV-kamerami ob odstopu, od katerega si si obetal prevelike koristi, ki politično niso bile realne.
Pametni svetovalci bi lahko v zgodbi o razočaranih zlatih košarkarskih dečkih videli svoje priložnosti. Videli bi lahko kotalečo se PR-katastrofo in takoj ukrepali. Če že niso razumeli, da bi bilo treba neposredno odgovoriti košarkarjem pred mesecem dni, je bil skrajni čas za ukrepanje takoj po tem, ko je že pred devetimi dnevi nagrade košarkarjem omenil Goran Dragić.
Ko se zgodba zakotali, je treba gasiti požar. Jasno je, da mesec in pol pred volitvami zgodba dobi politične razsežnosti in da se je treba boriti s političnimi sredstvi. Recimo tako, da opozoriš, da Saša Dončić pač ne more biti komentator in oče Luke Dončića, kot ga je podpisal POP TV v eni od svojih oddaj. Je kandidat za poslanca Desusa. Pametni svetovalec bi se lahko tudi spomnil vprašanja, ali ima Dončić morda kakšno boljšo idejo, kot je bila tista, da bi davkoplačevalci financirali letalske vozovnice za navijače na evropskem prvenstvu. Morda bi lahko namesto tega kakšen dodatni evro namenili za regres revnim upokojencem?
Miro Cerar je štiri leta veliko metal na koš. Poskušal je z vseh položajev, lahkih, težkih. Ob koncu sezone je zadel avtokoš.
Ob koncu tekme 13. julija 2014 so vsi, tudi on, ob pogledu na semafor ostrmeli: 301.563 glasov, 34,49 odstotka. 36 poslanskih mandatov, nihče jih še ni osvojil toliko. Miru Cerarju so volivci okrog vratu obesili zlato medaljo, ki se je lesketala kot nikoli do tedaj.
Saša Dončić in dekleta iz plesne skupine na prijateljski tekmi med Slovenijo in Belorusijo. Ljubljana, Slovenija 24.novembra 2017. FOTO: Jure Eržen/Delo
Tiho upanje na medaljo, povečevanje apetitov, naraščajoča evforija in bliskovit uspeh so bili neverjetno podobni zgodbi košarkarskih zlatih dečkov v Istanbulu, le da se je vse skupaj dogajalo dobra tri leta po triumfu zlatega dečka slovenske politike. Ključna razlika je, da gre za dva različna parketa z različnimi zakonitostmi.
Na športnem parketu ne moreš zmagati, če imaš kratke in ne preveč kakovostne priprave. Lahko si privoščiš nekaj neizkušenih igralcev, a jedro ekipe morajo sestavljati izkušeni profesionalci, ki so s pogumnimi in hitrimi odločitvami sposobni tekmo odločiti v zadnjih sekundah.
Na političnem parketu te uspeh bolj uspava kot na športnem. Hitreje dobiš občutek, da si najboljši, najpametnejši državnik. Običajno si obkrožen s svetovalci, ki skrbijo le za svoje riti in pridno poslušajo z lastnimi interesi obremenjene prišepetovalce iz ozadja. Veliko je takšnih, ki ne razumejo, da kimanje velikemu vodji pelje naravnost v brezno poraza. Malo je takšnih, ki vedo, da se dolgoročno izplača, če uspavanega vladarja opozarjaš na napake. Skoraj ni takšnih, ki vedo, da je treba prisluhniti težavam običajnih smrtnikov. Včasih je celo dovolj, da le poslušaš, čeprav ni mogoče učinkovito ukrepati.
Zelo malo je tudi svetovalcev, ki znajo detektirati in se inteligentno odzvati na pričakovanja tistih, ki imajo v družbi ugled in katerih mnenje v javnosti šteje veliko.
Pametni svetovalci bi lahko v zgodbi o razočaranih zlatih košarkarskih dečkih videli kotalečo se PR-katastrofo in takoj ukrepali.
Miro Cerar je štiri leta veliko metal na koš. Bil je priden, trudil se je. Poskušal je z vseh položajev, lahkih, težkih. Igral je v raketi, metal je trojke, podajal je soigralcem, s katerimi je bil prisiljen igrati. Včasih je podal celo manj pomembnim igralcem v nasprotni ekipi, ker je računal, da to ne bo ogrozilo končne zmage v prvenstvu in da bi mu znalo koristiti v prihodnji sezoni. Večkrat je poskušal celo s sredine igrišča.
A večino košev v tem prvenstvu je zgrešil, v seštevku je v zlati sredini, v končnici ne bo igral. Prihodnja sezona bi bila lahko v najslabšem primeru celo vprašljiva, če ne bo zelo hitro spoznal pomembnosti inteligentnega odzivanja na pričakovanja tistih, ki imajo v družbi ugled in katerih mnenje v javnosti šteje veliko.
To, da neposredno ne odgovoriš na pismo zlatih košarkarskih dečkov, je velika napaka. To, da zapišeš, da si pismo prejel v tednu svojega odstopa s funkcije predsednika vlade, nikogar ne zanima. Prej kaže na to, da si se ukvarjal predvsem s samim seboj in loščenjem svoje podobe pred TV-kamerami ob odstopu, od katerega si si obetal prevelike koristi, ki politično niso bile realne.
Pametni svetovalci bi lahko v zgodbi o razočaranih zlatih košarkarskih dečkih videli svoje priložnosti. Videli bi lahko kotalečo se PR-katastrofo in takoj ukrepali. Če že niso razumeli, da bi bilo treba neposredno odgovoriti košarkarjem pred mesecem dni, je bil skrajni čas za ukrepanje takoj po tem, ko je že pred devetimi dnevi nagrade košarkarjem omenil Goran Dragić.
Ko se zgodba zakotali, je treba gasiti požar. Jasno je, da mesec in pol pred volitvami zgodba dobi politične razsežnosti in da se je treba boriti s političnimi sredstvi. Recimo tako, da opozoriš, da Saša Dončić pač ne more biti komentator in oče Luke Dončića, kot ga je podpisal POP TV v eni od svojih oddaj. Je kandidat za poslanca Desusa. Pametni svetovalec bi se lahko tudi spomnil vprašanja, ali ima Dončić morda kakšno boljšo idejo, kot je bila tista, da bi davkoplačevalci financirali letalske vozovnice za navijače na evropskem prvenstvu. Morda bi lahko namesto tega kakšen dodatni evro namenili za regres revnim upokojencem?
Miro Cerar je štiri leta veliko metal na koš. Poskušal je z vseh položajev, lahkih, težkih. Ob koncu sezone je zadel avtokoš.
