SLOVO

Denisa doma ubila mina

Objavljeno 14. februar 2018 16.48 | Posodobljeno 14. februar 2018 16.48 | Piše: Tanja Jakše Gazvoda
Denis Vene (46) iz Krmelja je varil nosilec vžigalnika stare bombe.
Denis, kot bo ostal v spominu vsem, ki so ga poznali. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda

Martinja vas pri Mokronogu - MOKRONOG – Počeno steklo na oknu delavnice, drobne kaplje krvi po prostoru in kovinski drobci, ki so se zarili celo v strop delavnice in v steber delovne mize, pričajo o eksploziji, ki se je z močnim, a zamolklim pokom boleče zarezala v tišino mirne dolenjske vasice Martinja vas pri Mokronogu. Sprva ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Zakaj je Denis Vene obležal negiben v delavnici, v kateri je delal skoraj vsak dan. A ni šlo za zastoj srca, kot je kazalo, rana na prsih je pričala o tragični nesreči.

»Zgodila se je nesreča zaradi nepazljivosti. Denis se je igral s stvarmi, s katerimi se ne bi smel,« je včeraj vsa pretresena in v solzah pripovedovala Ana Vene iz Martinje vasi, mati 46-letnega Denisa, ki je v ponedeljek umrl v domači delavnici. Z možem Mirom sta šla zjutraj po opravkih, ko pa sta se vrnila domov, je Ana ravno sedla za računalnik, Miro je bil v dnevni sobi, ko je počilo.

Denis je bil znan po predelavah avtomobilov na plin.

»Slišalo se je kot pok v radiatorju, močan in kratek pok je bil,« se spominja Ana. Miro je takoj stekel iz hiše, najprej je želel sina vprašati, kaj meni, da se je zgodilo. A prizor, ki ga je pričakal le pol minute po poku v domači delavnici tik za hišo, je bil grozljiv. Sin je bil negiben in sključen pri vratih oziroma pri umivalniku ob vhodu. »Še 12 minut pred pokom sem ga šel pogledat. Nekaj je brusil za mizo, na glavi je imel zaščitno čelado in očala. Bil je dobre volje, še pohecal se je in nasmejal,« se skrušeno spominja Miro, ki lahko le ugiba, kaj se je dogajalo v kritični minuti. Denis je bil očitno za mizo, ko je počilo. Tudi pri mizi je nekaj kapelj krvi, drobci so se zarezali v bližnji steber, pa v strop, eden je očitno priletel celo v okno in steklo razbil z notranje strani. Kot kaže, je imel Denis še toliko moči, da je naredil nekaj korakov proti vratom. Morda jih je želel odpreti in poklicati na pomoč ...

Kdo ve.

»Oživljala sva ga in upala, da ga rešiva, čeprav sem v podzavesti čutila, da je vsa pomoč zaman. Poklicala sva tudi rešilca. Nisem pa opazila, da je poškodovan. Šele zdravnica, ki mu je odstranila obleko, je videla rano, pravzaprav je imel več luknjic. Zdravstveno osebje je resnaredilo vse, kar se je dalo,« je strta nadaljevala Ana, ki ni vedela, kaj Denis počne v delavnici. »Vedel je, da sem proti vsemu, kar poka, proti petardam, raketam, bombam. Verjetno je nekaj našel in obdeloval. A ni bila petarda, zagotovo je bilo nekaj večjega. Zagotovo je mislil, da je prazno. Kriminalisti so na mizi našli ohišje bombe. Mogoče je hotel za koga kaj narediti.«

Ano spomin zanese desetletja nazaj, njeni otroci, dva sina in hčerka, so bili še majhni, ko je k hiši nekdo prinesel petarde: »Nagnala sem ga. Koliko gorja se zgodi zaradi raket in petard, ljudje ostanejo brez prstov, vida.« Žal je moral Denis svojo radovednost plačati z življenjem, zato naj bo ta nesreča, to izpostavlja tudi Ana, v poduk vsem, da se s temi stvarmi ni za šaliti.

»Pohvalil se je, da je našel kak starinski kovanec in puščice, niti enkrat pa ni govoril o bombah.«

Iskal po vsej Sloveniji

Denis si je pred dobrima dvema desetletjema družino ustvaril v bližnjem Krmelju, z ženo ima dva sinova, vsak dan pa je prihajal domov, k staršem. Zelo so bili povezani, sodeloval je v bratovem podjetju, ki se ukvarja z elektroniko.

Nesreča je močno prizadela tudi vaščane. Denis je bil zelo priljubljen, fant, kot si ga lahko le želiš, vedno in vsakemu pripravljen priskočiti na pomoč, poln znanja, avtomehanik po poklicu, prijeti je znal prav za vsako delo, ravno se je dogovarjal za novo službo. Znan in priznan je bil po predelavah avtomobilov na plin, tudi staršem ga je predelal, bil je varilec, vzdrževalec, znal je zmontirati centralno kurjavo, vodovodno napeljavo, položiti ploščice. Česar se je lotil, je naredil, radovednost ga je gnala, da se je vedno kaj novega naučil.

A imel je tudi detektor kovin, pred kakšnim letom ali dvema ga je nabavil ter z njim hodil po Sloveniji in iskal. »Pohvalil se je, da je našel kak starinski kovanec in konice puščic, niti enkrat pa ni govoril o bombah,« je zavzdihnila Ana. In bomba je bila zanj usodna. To so ugotovili tudi policisti, ki so bili o nesreči obveščeni v ponedeljek nekaj po 11. uri.

»Novomeški kriminalisti so opravili ogled in ugotovili, da je 46-letnik v delavnici demontiral minometno mino iz druge svetovne vojne. Z varilnim aparatom je varil nosilec vžigalnika, to pa je povzročilo eksplozijo. Kovinski delci so ga tako hudo poškodovali, da je umrl na kraju eksplozije. Kriminalisti so še ugotovili, da naj bi moški zbiral orožje iz obdobja druge svetovne vojne. Po zaključeni preiskavi bodo z ugotovitvami seznanili pristojno tožilstvo. Nemoteno in varno delo kriminalistov pri ogledu so zagotavljali bombni tehniki specialne enote policije. Zavarovali so dele neeksplodiranih ubojnih sredstev, ki so lahko še vedno nevarni, in na primernem kraju eksplozivno telo uničili.«

Od Denisa se bodo poslovili v četrtek popoldne v Krmelju. 

Deli s prijetelji