MUZEJ

Šuštarska luč na gavge

Izumili so jo v 16. stoletju in je zavzemala častno mesto med opremo čevljarjev; v Tržiškem muzeju je na ogled edina ohranjena v Sloveniji.
Fotografija: Šuštar z opremo, ki jo je nosil, ko se je odpravil v štiro. FOTO: Vojko Zakrajšek
Odpri galerijo
Šuštar z opremo, ki jo je nosil, ko se je odpravil v štiro. FOTO: Vojko Zakrajšek

V Tržiču je bilo še na začetku 19. stoletja največje nogavičarsko središče v Sloveniji (drugo, a manjše je bilo v Višnji Gori), nato pa se je po zatonu nogavičarstva sredi stoletja začel hitro razvijati v pomemben center čevljarske obrti. Rokodelska spretnost šuštarskih mojstrov, ki je ime njihovega kraja poneslo v svet, se je ohranila do polovice 20. stoletja. Ko je leta 1903 Peter Kozina ustanovil tovarno Peko, je začela prevladovati industrijska proizvodnja.

Mnogo nekdanjih izdelovalcev nogavic se je propada rešilo tako, da so se lotili šušteraja. Seveda je čevljarska obrt v Tržiču živela že prej, imeli so tudi svoj ceh, a pravi razcvet, kot rečeno, se je začel sredi 19. stoletja.
Čevljarska delavnica nekoč. FOTO: Vojko Zakrajšek
Čevljarska delavnica nekoč. FOTO: Vojko Zakrajšek

V Tržiškem muzeju je v stalni zbirki tudi rekonstruirana nekdanja čevljarska delavnica – berštat so ji rekli – z vsem orodjem in opremo, ki so jo potrebovali pri delu. Med opremo častno mesto zaseda znamenita luč na gavge (vislice), ki so jo izumili že v 16. stoletju. Uporabljali so jo tudi tkalci, čipkarice in drugi rokodelci, vendar se je je prijelo ime šuštarska luč. Prvotno so v steklenem ohišju gorele sveče, pozneje so začeli uporabljati petrolej. Luč deluje kot nekakšen reflektor; daje usmerjeno in močnejšo svetlobo kot navadna sveča ali petrolejka. Luč na gavge, ki je razstavljena v muzeju, je edina te vrste ohranjena v Sloveniji.
Čevljarju pod roke sveti luč na gavge. FOTO: Vojko Zakrajšek
Čevljarju pod roke sveti luč na gavge. FOTO: Vojko Zakrajšek

Tržiško obutev so nosili ljudje iz bližnje in daljne okolice. V obdobjih, ko je bilo manj naročil, kar se je navadno dogajalo pozimi, so se šuštarji za mesec ali dva odpravili od doma. Temu se je reklo, da gredo v štiro. S seboj so nosili orodje, kopita in stol ter obiskovali odročne kraje. Nekoč so namreč kmetje, ki so imeli živino, kože dali ustrojiti in usnje se je pod rokami tržiških mojstrov spremenilo v čevlje. Tržiški šuštarji so največ hodili tja proti Koroški, kjer so v mesecu ali dveh z delom zaslužili za preživljanje družine. V Tržiškem muzeju je razstavljena najbogatejša čevljarska zbirka v Sloveniji.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije