Pri 96 letih Ivan še pelje ženo po nakupih

BRASLOVČE – Malo je takšnih zakonov, ki dočakajo 70 let, še manj pa takšnih, v katerih bi se zakonca na izlet ali nakupovanje peljala s svojim avtom. Zakoncema Amaliji in Ivanu Basletu iz Šentruperta v Savinjski dolini je to še dano, saj ima Ivan pri 96 letih še vozniški izpit in z veseljem sede za volan honde jazz. A ko sta v gostišču Štorman v Šempetru slovesno proslavila visoki zakonski jubilej, sta avto pustila doma, saj sta imela dovolj šoferjev, Ivan pa je tako lahko spil kakšen kozarček več.



Ob slavnostnem dnevu so bili z njima vsi njuni najdražji, oba sinova Danilo in Ivan, njuni družini s tremi vnukinjami in vnukom ter štirimi pravnuki in pravnukinjo, kar je dalo njunemu slavju še lepšo podobo in veselje. Amalija, rojena Šketa, iz Orle vasi je na svet prišla 19. julija 1927, Ivan pa 15. marca 1923 v Šentrupertu. Poznala sta se že kot otroka, saj sta obiskovala isto šolo. Ni jima bilo postlano z rožicami, vmes je prišla še druga svetovna vojna in Ivana kot mobiliziranca pahnila na fronto v Afriko, kjer mu je poveljeval nemški častnik in oficir feldmaršal Erwin Rommel, ki je storil samomor, ker je bil osumljen sodelovanja pri poskusu atentata na Adolfa Hitlerja poleti 1944.



Amaliji so 1942. okupatorji ubili očeta in brata, mamo in enega brata so odpeljali v Auschwitz, drugega pa v taborišče v Mauthausen, tri leta je bila tudi sama v izseljeniškem lagerju. Po vojni je moral Ivan na služenje vojaškega roka v Skopje, a je bil tam samo šest mesecev, saj je Tito v času spora s Stalinom ukazal, da so do nadaljnjega služenja oproščeni vsi mobiliziranci. Ivan je tako prišel domov in se kmalu zaposlil v Avtobusnem prometu Celje, poznejšem Izletniku, kjer je bil tehnični vodja in so v njegovem času zgradili Golte in Celjsko kočo, pozneje pa je služboval še v Ljubljani. Na tiste čase ima lepe spomine, hkrati ga žalosti, da je nekdanje podjetje propadlo in zdaj deluje pod drugim lastništvom in imenom.

Pred poroko zmanjkalo elektrike

Z Amalijo, ki je prav tako delala na pošti v Celju, sta se 1. oktobra 1949 poročila in si ustvarila družino na njegovem domu v Šentrupertu, kjer dela nikoli ni manjkalo, saj sta poleg službe tudi kmetovala. Gojili so hmelj kot večina kmetov v dolini, tako da je bilo veselo tudi pri njih v času obiranja. Kot se je pošalil Ivan, je Amalija kuhala, on pa je imel čez obiralke. Zanimiva pa je tudi anekdota z njunega poročnega dne. Poroka je bila v Celju, kamor se je Ivan od doma pripeljal s svakom, ki je že imel svoj avto. Amalija je prej želela še k frizerju, vendar je v Celju zmanjkalo elektrike, zato si je morala lase speti kar sama. Čeprav ni bila takšna, kot bi si želela, je bila poroka čudovita, tako kot fotografiranje pri legendarnem Foto Pelikanu. Poročna slika ju vsak dan spominja na dan, ko sta dahnila da in si obljubila zvestobo. Niti v sanjah pa si nista mislila, da bosta skupaj dočakala toliko let.

In kakšen je njun recept za dolgotrajno zvezo in visoko starost? »Ubogaj ženo, dokler jo imaš,« je izstrelil Ivan. Nato pa po tihem dodal: »In obratno.« Amalija pa: »Delati je treba, kar se ti zdi prav, in živeti, kot ti narekujeta srce in duša.« Očitno je delovalo in zdaj uživata pri 92 in 96 letih, saj sta povsem samostojna, sama skrbita za hišo, vrtnarita, sedeta v avto in se popeljeta po opravkih in tudi na krajši izlet.