Pred novim letom ostal prepuščen sam sebi

LJUBLJANA – Da tudi v smučarskih skokih ni vzponov brez padcev, še kako dobro ve tudi Robert Kranjec. Sezona, ki se bo iztekla z nedeljskim finalom v Planici, je bila za 36-letnega Kranjčana ena težjih doslej, če ne najtežja nasploh. Če odmislimo prejšnjo zimo 2016/17, ki jo je bil prisiljen v celoti izpustiti zaradi daljšega okrevanja po operaciji kolena, se po letu 2001 ni več zgodilo, da bi ostal brez točk v svetovnem pokalu. Z njimi bi se rad poslovil od sezone, ki je – kot je večkrat ponovil – ne bo ohranil v najlepšem spominu. »Pred tokratno Planico si želim predvsem, da bi se najprej prebil skozi četrtkove kvalifikacije, nato pa v drugo serijo petkove tekme,« si je zaželel Kranjec in pripomnil, da težko govori o pričakovanjih, ker že zelo dolgo ni letel.

Nazadnje se je namreč po zaletišču letalnice spustil pred dvema letoma pod Poncami, ko se je s tretjim, prvim in drugim mestom na vseh treh (posamičnih) tekmah zavihtel na zmagovalni oder. »Odtlej je minilo že tako dolgo, da ne vem, ali sploh še znam leteti,« se je vprašal najizkušenejši slovenski reprezentant, ki ne more niti približno oceniti, kako dobro je njegovo trenutno skakanje. Na zadnjih treningih v Planici namreč ni imel nobene prave primerjave. »Posamezni skoki so bili solidni, ne vem pa, koliko so dejansko vredni,« je radoveden leteči Kranjčan.

Kakor na Divjem zahodu

Zanj niti rezultati v celinskem pokalu, v katerem se je nazadnje sukal med 17. in 29. mestom, niso najbolj merodajni. »Nekatere preizkušnje, zlasti tiste v Iron Mountainu in Brotterodeju, so bolj spominjale na Divji zahod kakor na resno tekmovanje. Na razmere se tam niti malo niso ozirali, sistem vetrne izravnave pa ni tako dodelan kot v svetovnem pokalu,« je pojasnil član kranjskega Triglava, ki bi – če bi lahko kolo časa zavrtel nazaj v lansko pripravljalno obdobje – spremenil določene zadeve. »Če bi bolj poslušal sebe, ne dvomim, da bi bilo bistveno bolje,« je prepričan Kranjec, razočaran nad odnosom vodilnih mož v slovenski reprezentanci. Ko ga niso uvrstili v ekipo za novoletno turnejo, je ostal bolj ali manj prepuščen sam sebi. »Takrat nisem imel nobenega trenerja, na katerega bi se lahko obrnil, niso mi dali niti načrta priprav, nobene vizije, skratka ničesar,« je zaupal zmagovalec sedmih tekem za svetovni pokal. Da je lahko treniral, je enkrat v Planici prosil celo selektorja naše ženske vrste ​Staneta Baloha, da mu je mahal z zastavico. Ker ni vedel, kako naprej, je nato sam od sebe poklical trenerja Igorja Medveda in se pridružil reprezentanci B. Kaj se bo zgodilo po Planici, je pri njem še odprto. »Ker vem, da sem telesno bolje pripravljen, kot sem bil v enakem lanskem obdobju, sem nameraval vztrajati še eno sezono. Toda počakajmo še nekaj dni, ko bi moralo biti jasno več. Kdo ve, morda pa se mi bo kaj še tako zelo zamerilo, da bom že v kratkem vrgel smuči v kot,« je še dejal Kranjec.