NOVO ROJSTVO

Kakšen pogum! Jasna s presajenimi pljuči na Everest

Ko se je Jasna Pečjak tri mesece po presaditvi pljuč povzpela na Stražo nad Bledom, je bil to zanjo glede na okoliščine enak podvig kot vzpon na najvišjo goro sveta.
Fotografija: »Nikoli ne obupaj, tudi ko te že skoraj nesejo na pare,« je zmagovalna taktika Jasne Pečjak.
Odpri galerijo
»Nikoli ne obupaj, tudi ko te že skoraj nesejo na pare,« je zmagovalna taktika Jasne Pečjak.

Jasna Pečjak je legenda slovenskega in tudi svetovnega alpinizma. Čeprav se ne ponaša z najtežjimi vzponi in najvišjimi osvojenimi vrhovi in je v alpinizem že v zrelih letih priletela iz popolnoma drugačnega sveta, je postala nesporna kraljica slovenskega lednega plezanja. Skupaj z možem Andrejem Pečjakom, pionirjem elektromobilnosti in ustanoviteljem Inštituta Metron, ki so ga nedavno poimenovali guru električnih avtomobilov, tvorita enega najbolj ljubečih, neverjetnih in posebnih parov, kar jih je daleč naokoli.
 

Ko se zgodi čudež

V alpinističnih krogih 60-letna Jasna slovi po svoji neutrudnosti, zagrizenosti, trmi in jezičnosti, a tudi po dobri volji in glasnem smehu. In ta ni utihnil niti takrat, ko je pred 15 leti izvedela, da ji razpadajo pljuča, niti med 14-mesečnim mukotrpnim čakanjem na presaditev, ko je občutno propadala, komaj lovila sapo in ji je bil vsak gib velik napor. Še posebno glasno pa se ji smeji zadnje čase, dobrega pol leta po transplantaciji pljuč, ki je najzahtevnejša med vsemi presaditvami organov, po njenih besedah pa »svinjski poseg v telo«, ko kar kipi od energije. »Ko sem se 22. septembra na Dunaju zbudila iz narkoze, sem bila še vsa matasta, a zgodilo se je neverjetno, prvič po desetletju in pol sem lahko normalno dihala. To je bil zame čudež,« se na široko nasmeje.

Od takrat zanjo ni več preprek. Samo tri mesece po operaciji sta se z Andrejem povzpela na Stražo nad Bledom, kar je bil glede na okoliščine njen Everest, natanko šest mesecev in 10 dni po presaditvi pa ji je že uspelo prvo pravo alpinistično plezanje v pravi steni. »Pomagata predvsem trma in volja. Prisiliti se moraš, da narediš vse, kar lahko, tudi če misliš, da ne zmoreš. Po operaciji še sedeti nisem mogla, pa mi je fizioterapevt rekel, naj hodim. In sem se prijela za hojco, se prepričala, da lahko, in naredila prve korake. Ko se prisiliš in greš iz cone udobja, je vse mogoče,« zatrjuje Jasna.
 

Tulila od bolečin

Ker je zelo težko prenesla visečo kožo na rokah, je takoj začela telovaditi. Prvi dan je tulila od bolečin, drugi dan jo je že pol manj bolelo, tretji dan pa sploh ne več. Najbolj so ji pomagali obiski Plezalnega centra Ljubljana, pove in se spomni, kako je tam splezala svojo prvo smer z novimi pljuči. »Bila je zelo kratka in zelo lahka in še masko sem morala nositi, da se ne bi česa nalezla. A to je bila zame velika zmaga, plezanje pa moja najboljša terapija,« je prepričana.

...
...

Bolezen je izbruhnila leta 2003, ko je kot vodilna slovenska tekmovalka v evropskem pokalu v lednem plezanju plezala najtežje ledne slapove. Sprva je mislila, da gre bolj za pomanjkanje sonca in predolgo zimo, a je bila diagnoza neizprosna – emfizem oziroma razpadanje pljučnih mešičkov. Bolezen po navadi prizadene kadilce, ona pa nikoli ni kadila, zato je pomislila, da so se zdravniki zmotili. Žal se niso, a Jasna je še kar upala, da bo bolezen s plezanjem in zdravim načinom življenja nekako ukrotila.
...
...

Do leta 2010 je še zmogla, čeprav je lovila sapo, kot bi ves čas živela na veliki nadmorski višini, potem pa se je njeno zdravje kljub zdravilom in obiskom Golnika močno slabšalo. »Tri korake sem naredila, pa sem se morala ustaviti. Hotela sem naprej, vendar nisem mogla. Bilo je grozno, tako hitro je usekalo. Stara sem bila 46 let, z Andrejem sva si ravno uredila življenje, da sva lahko samo plezala, potem pa to. Oh, kako sem trpela, ko sem se mučila po kakšni ravni poti in lovila sapo, pa so me vse stare mame in Čehi v sandalih prehiteli,« pripoveduje o najhujšem obdobju.

Zanjo so molili tudi hindujci

A pravo poslabšanje jo je šele čakalo leta 2015, ko je končala na Golniku s hudim vnetjem dihal, gnojnim kašljem in pod kisikovo masko. Takrat so se začeli resno pogovarjati o transplantaciji, saj je vse kazalo, da bodo njena pljuča kmalu odpovedala.
Jasne niti za trenutek ni bilo strah, da bi umrla. »Nikoli v tem času se nisem poslavljala od življenja. Ne smeš obupati, tudi ko te že skoraj nesejo na pare,« še pove. A brez podpore Andreja ter obeh hčera in vseh bližnjih bi verjetno obupala: »Andrej je nehal plezati, da sem jaz lahko ozdravela, hčerki sta se morali marsičemu odreči, Maja je na primer pustila službo v vrtcu.«
...
...

A ne samo družina, zanjo so pred in med operacijo in po njej navijali vsi, ki jo poznajo. Čeprav ni verna, je podporo čutila in pravi, da ji je zelo pomagala. »Zame so molili ljudje vseh ver, tudi hindujci. Ni vere, da ne bi kdo rekel, da je molil zame. Imava prijatelje in znance iz alpinizma in poslovne partnerje z vsega sveta in vsi so mi na vse načine kazali podporo in me spodbujali. Tudi tik pred transplantacijo, ko je bilo najhuje in se nisem oglašala na telefon, sem čutila, da so vsi z menoj. Morda se sliši čudno, a res pomaga, to ni kar nekaj,« je prepričana.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije