NA EKS

Bil je nekoč Janez Drnovšek

Objavljeno 24. februar 2018 10.17 | Posodobljeno 24. februar 2018 10.25 | Piše: Novice
Gašper Lubej
Doprsni kip Janeza Drnovška. FOTO: Igor Mali
Slovencem je bil pisan na kožo. Ni imel rad radikalizma, iskal je kompromise, rad je imel sredino.
Bil je introvertiran, molčeč puščavnik, a vendarle z odličnim smislom za humor.
S skrivnostnim nasmehom ​Mona Lize izza brčic, ki so znale na neki čuden način šarmirati. Prava kombinacija, ki je Slovence na neki čuden način privlačila.
Bil je tipičen Slovenec, ki se je znal preleviti v netipičnega Slovenca. Užival je v presenetljivih potezah, s katerimi je vzbudil veliko pozornost doma in v tujini. Bil je poliglot in svetovljan.
Znal je na netipičen način ugajati širokim ljudskim množicam. A hkrati mu ni bilo kaj dosti mar, če je šel tipičnim Slovencem zaradi kakšne nepopularne poteze zelo na živce.
Na volitvah je zmagal tudi takrat, ko je bil popolni avtsajder. Užival je biti avtsajder, tudi ko je bil na vrhuncu politične moči.
Bil je politični šahist na dolge proge. Znal je izgubiti ali odigrati remi tako, da je bil na koncu šahovskega dvoboja zmagovalec.
Nekdanji bankir ni izgubil nobenih volitev: 1989, 1992, 1996, 2000, 2002. Predsednik vlade je bil 3695 dni. Prej je bil predsednik Jugoslavije, potem predsednik Slovenije.
Gibal se je tudi na temni strani. Njegova vladavina je bila mestoma vladavina povprečja in pragmatičnega prilagajanja javnemu mnenju. Bila je vladavina madežev, ki si jih liberalec ne bi smel privoščiti: dolgo je bil toleranten do nereševanja največje sramote slovenske države, izbrisanih.
Bila je tudi vladavina madežev, ki si jih demokrat ne bi smel privoščiti: bil je toleranten do korupcije v lastni stranki, s katero pa je bil pravzaprav v ohlapni koaliciji. Ni bil ravno strankarski človek. Njegov vse bolj oblastniško-arogantni LDS je bil nujno orodje, glasovalni stroj, brez katerega ne bi mogel vladati.
Zdi se, da ga je bolezen spomnila na njegove politične, morda tudi življenjske grehe. Pokora so bile nekatere poteze. Zdi se, da ga je bolezen spomnila na njegove politične, morda tudi življenjske grehe. Pokora so bile nekatere poteze.

Njegova vladavina je bila predvsem umetnost vladanja. Ni mu bilo para.
Zaradi njegovih jeklenih živcev so upanje v zmago izgubili tudi najbolj spretni in politično potentni nasprotniki. Bil je mojster uporabe tišine v pogovorih na štiri oči. Prej ali slej je sogovornik popustil in začel govoriti. Drnovšek je že vedel, zakaj molči. Samo on je vedel, zakaj mora slišati besede sogovornika, čeprav so bile včasih samo vljudnostne.
Imel je velik ego, ki so mu ga Slovenci po tihem zavidali. Bil je vodja, kakršnih danes ni več. Bil je človek, ki si je upal stvari postaviti na glavo, tudi če je moral na glavo postaviti svoje življenje.
image
Mona Liza FOTO: Muzej/Louvre

Zdi se, da ga je bolezen spomnila na njegove politične, morda tudi življenjske grehe. Pokora so bile nekatere poteze v predsedniškem mandatu.
Ko so tipični Slovenci rjoveli proti romski družini Strojan, so se tudi nekateri veliki demokrati in liberalci skrili v mišje luknje. On se je prelevil v aktivista, se usedel v predsedniško limuzino in proti Ambrusu odpeljal dva bivalna zabojnika za družino, ki so ji porušili dom. Bil je predsednik, ki si je upal rjoveti proti nestrpnim domačinom s trkanjem na njihovo krščansko vest. Takšnih predsednikov ne delajo več.
V ključnem obdobju za državo, v letih po osamosvojitvi, je Slovenijo gradil v relativno spodobno državo, čeprav so nekatere metastaze prejšnjega režima ostale v narodovem telesu.
Antikomunisti, med katerimi je mrgolelo nekdanjih komunistov, so rjoveli, da je treba izpeljati lustracijo. Da je treba vse sprivatizirati, ker bo trg rešil vse težave. On je stoično jadral naprej. Sčasoma so se mu nekateri antikomunisti pridružili, drugi pa so rjoveli vse bolj osamljeni. Skoraj nihče več jih ni hotel poslušati.
Strankarska politika ga je vse bolj utrujala. Po desetletju premierstva je bil čas za umik v predsednikovanje. Kljub nekaterim nepotrebnim izletom, ezoterično Gibanje za pravičnost in razvoj je en tak primer, je svojo pot ob nekaterih madežih zaokrožil kot državnik.
Bil je Ingemar Stenmark slovenske politike. Zmagoval je tudi takrat, ko so ga po večsekundnem zaostanku po prvem teku že vsi odpisali.
Izgubil je le en boj, ki ga ni mogel dobiti. Boj na rakovem požiralniku.
Janez Drnovšek je umrl pred desetimi leti in enim dnevom.
Deli s prijetelji