Da materinska ljubezen resnično ne pozna meja, je dokazala nedavna zgodba iz Telforda v Veliki Britaniji.
Čeprav so zdravniki 26-letni nosečnici Katyii Rowe povedali, da bo njen otrok invalid in ne bo mogel ne hoditi ne govoriti, se je, ko so ji pokazali posnetek malega bitja, ki ga je nosila pod srcem, odločila, da ga bo kljub temu spravila na svet. Dete, katerega življenje zagotovo ne bi bilo cvetoče polje, se je na posnetku, ki ga je videla Rowova, tako očarljivo smehljalo, da bodoči mamici še na kraj pameti ni padlo, da bi s silo končala drobno porajajoče se življenje, čeprav ji je bilo znano, da bo otrok vse življenje potreboval 24-urno nego.
Umrl devet ur po rojstvu
Fantek, poimenovala ga je Lucian, je v trebuhu, ne zavedajoč se svojih hib, z nasmehom na obrazu spuščal balončke, mahal z ročicami, veselo brcal in se na videz dobro zabaval. A pogumna mamina poteza malemu Lucianu ni odločilno spremenila usode: umrl je devet ur po rojstvu. Njegova mati pravi, da ji kljub temu ni žal, da se je odločila roditi, saj ga je tako lahko vsaj pestovala. »Bila sva obupana, ko so nama povedali, da so sinove možganske poškodbe tako hudo omejujoče, da bi morala razmisliti o splavu,« je pripovedovala Katyia. »Nadaljnji posnetki so bili narejeni, da bi ugotovili, kako zelo bo prizadet, a ko sem ga videla, kako se smehlja in igra v meni, sem vedela, da ne morem končati njegovega življenja,« je še dodala. Menila je, da si otrok, ki se lahko smehlja in igra, zasluži izkusiti življenje, ne glede na to, kako dolgo bo to trajalo in čeprav bo drugačno od običajnega: pomembno se ji je zdelo le, da ga ne bo nič bolelo.
Rowova je povedala, da je s 26-letnim partnerjem Shanom Johnsonom, po poklicu varnostnikom, zanosila marca 2012. Čeprav nosečnosti nista načrtovala, sta bila, kot je povedala, presrečna. Dogovorila sta se, da se bosta poročila takoj, ko bo potomec dovolj star, da se bo skupaj z njima sprehodil do oltarja. Čez 20 tednov je ultrazvok pokazal, da otrok ne bo zdrav, le nekoliko pozneje pa so jima zdravniki pojasnili, kako hude bodo pravzaprav njegove hibe: tragično novico, da nikoli ne bo hodil, govoril in da bo potreboval 24-urno nego, so jima sporočili strokovnjaki v birminghamski otroški bolnišnici.
»Ko sem ga opazovala, se mi je zdelo, da bo v meni vseeno imel določeno kakovost življenja in da je moja dolžnost, da ga zaščitim, ne glede na to, kako dolgo bi trajalo. Zaslužil si je živeti,« pripoveduje. Pri vsem tem je zanimivo, pravi, da se nikoli ni imela za pretirano materinsko: šele skozi sinovo tragedijo je spoznala, kako zelo je sposobna ljubiti otroka, četudi bolnega in vse življenje potrebnega njene pomoči.