Za mučenje vnukov štiri dosmrtne ječe

V vsej karieri še nisem srečal tako zlobne osebe, je ob izreku sodbe sklenil sodnik William T. Marshall, tudi porota je obtožence enotno in brez omahovanja spoznala za krive.

Babica, ki je vrsto let brutalno trpinčila svoje štiri vnuke in jih tudi spolno zlorabljala, bo sedela do smrti, namenili so ji štiri zapovrstne smrtne ječe, njena hči, mati vseh žrtev, ki pri spolnih zlorabah menda ni sodelovala, a je vedela zanje in o njih molčala, otroke pa je tudi sama redno okrutno kaznovala in mučila, bo za zapahi deset let, njen partner, ki naj bi otroke pogosto posiljeval, bo zaprt četrt stoletja. Edwina Louis v minulih mesecih, kolikor je trajal proces, ni niti enkrat izrazila kančka obžalovanja za nepredstavljivo grozljiva dejanja, 53-letnice iz Ohia v ZDA niso ganile niti pretresljive izpovedi vnukov, ki jih je policija lani po zaslugi ene od učiteljic našla poškodovane, podhranjene in na smrt prestrašene. Tri deklice in deček, vsi so stari manj kot dvanajst let, so zdaj na varnem pri rejnikih, socialni delavci srčno upajo, da si bodo v prihodnjih letih opomogli in zaživeli znova.

Otroci so bili večino dni zvezani za postelje z verigami; vstati so smeli le, da so opravili svoje obveznosti prek spletnega sistema šolanja, sicer niso nikoli zapuščali doma ali se družili s komer koli. Louisova, mati Bobbi Sue Pack in njen partner Juan Sanchez (ta je biološki oče le enega od otrok) so četverico redno okrutno kaznovali in jim odrekali hrano, babica in Sanchez pa sta žrtve tudi spolno zlorabljala. Trojica je otrokom odrekala hrano, hladilnik, zamrzovalna skrinja in kuhinjske omarice so bili zavarovani s ključavnicami, ključe in torej dostop do hrane so imeli le brutalneži, nad žrtvami so se redno, tako spolno kot tudi drugače izživljali, denimo, ure in ure so morali stati pokončno kot vojaki ob steni, z rokami, stegnjenimi predse; kdor je klonil in jih spustil, jo je skupil z udarci.

Neznosna muka se je začela približevati koncu, ko se je devetletnica opogumila in se prek elektronske pošte izpovedala učiteljici: ta je nemudoma opozorila policijo, v hišo groze so prišli tudi socialni delavci, ki so, zanimivo, družino v minulih letih obiskali že štirikrat, a se jim nikoli ni zdelo, da je treba ukrepati – čeprav so že takrat opazili, da so otroci podhranjeni in poškodovani, kot je zapisano tudi v njihovih poročilih. Ko so se možje postave začeli približevati hiši, je trojica nemudoma osvobodila žrtve, jim zagrozila s smrtjo, če bi kdo kaj črhnil, verige, vrvi, pasove in druge dokaze zlorab pa odvrgli v smeti, a so jih policisti odkrili med poznejšo preiskavo. Otroci, ki so jim socialni delavci nemudoma priskrbeli začasne nastanitve, dokler se niso naselili v skupnem rejniškem domu, so s preiskovalci prve dni komajda sodelovali; dve deklici nista rekli niti besede, deček pa se je vedel zelo nasilno in odklonilno do pomoči, le ena od deklet si je upala govoriti za silo. Sčasoma so si možje postave le pridobili zaupanje žrtev, starejši dekleti pa sta med procesom tudi pričali, seveda iz drugega prostora prek videokonference.