KATMANDU, NEPAL – »Alpinizem je minljiva izkušnja. Nenehno jo moram ponavljati, da preživim,« je na svoji spletni strani 3. aprila letos napisal Ueli Steck, švicarski hitrostni alpinist, lastnik dveh zlatih cepinov, ta je v alpinizmu najvišja nagrada, lastnik časovnih in težavnostnih rekordov pri vzponih na najtežje gore, saj je po plezalnih smereh tako rekoč tekel, po izobrazbi pa tesar iz majhnega kraja v Švici, ki mu je uspelo živeti svoje sanje. Vendar je bila tokratna izkušnja na himalajskem Nuptseju zanj usodna in svetovna alpinistična javnost se je ovila v žalost. Steck je bil še do zadnjega aprilskega dneva verjetno najboljši alpinist svoje generacije na svetu, kar pomeni ogromno izkušenj, ekstremno natreniranost in zanesljiv korak. A tako pri njem kot pri drugih preminulih alpinistih, ki jih je bilo že samo v zadnji letošnji zimski sezoni pri nas v Sloveniji zelo veliko, se je pokazalo, da nihče ni varen pred smrtjo in da tu še kako velja tisti stari rek, da se vrč, ki hodi veliko po vodo, enkrat razbije.
Videli so njegov padec
Kot je do zdaj znano, se je 40-letni Ueli Steck kot trening za zahtevno prečenje Everesta (8848 m) in Lotseja (8511 m) podal na nekoliko nižji, a zelo zahteven himalajski špičak Nuptse (7784 m). Gora je med Slovenci že vzela svojo žrtev, to je bil leta 1997 Janez Jeglič - Johan, tisti čas prav tako kot Ueli Steck v vrhu svetovnega alpinizma. Močan vihar ga je po vsej verjetnosti odpihnil z vrha v prepad, njegov soplezalec Tomaž Humar, ki je prilezel na vrh nekaj minut za njim, je samo še videl njegove stopinje in radijski oddajnik, potem je pretresen sestopil v dolino.
Švicarski stroj Ueli Steck je kar dvakrat prejel alpinistično najvišjo nagrado, zlati cepin. Leta 2008 za prvenstveno smer v severni steni Tengkampocheja in leta 2014 za solo vzpon po severni steni Anapurne. Še prej pa je osupnil alpinistično javnost po svetu s svojimi hitrostnimi alpinističnimi vzponi, ko je po stenah, za katere izkušeni alpinisti potrebujejo vsaj 12 ur, priplezal v komaj dveh ali treh. Tako je pretekel tudi zadnje tri probleme Alp, in sicer je leta 2008 preplezal zloglasno steno Eigerja v samo dveh urah in 47 minutah, steno Grandes Jorasses v samo 2 urah in 21 minutah, leto pozneje pa je za steno Matterhorna porabil celo štiri minute manj kot dve uri. Ni čudno, da se ga je zaradi vsega tega prijelo ime švicarski stroj. |
A medtem ko je Janez Jeglič za vedno ostal v objemu Himalaje, saj njegovega trupla nikoli niso našli, so padec Uelija Stecka spremljali številni alpinisti in člani komercialnih odprav na Everest, kjer se je pravkar začela letošnja sezona. Tako so očividci, ki naj bi jih v prihodnjih dneh na najvišji vrh pripeljala agencija Summit Climb, iz baznega tabora zjutraj sporočili svojcem prek bloga: »Pravkar smo videli, kako je nekdo padel čez steno Nuptseja. O, moj bog, bodi z njim!« Že zelo hitro po padcu so na kraj nesreče prišli člani britanske odprave na Everest Gurka in Uelijevo truplo prinesli do baznega tabora, od koder so ga naslednjega dne prepeljali v najbližje mesto Lukla, ki je tudi izhodišče za alpiniste in trekerje za območje Mount Everesta. Ni pa znano, ali se bodo njegovi bližnji odločili za prevoz v domovino ali ga bodo pokopali v Nepalu. Kot je znano, se družine mnogih alpinistov odločijo, da svojce pokopljejo kar v objemu gora, ki so jih vzele, saj so prav gore tiste, ki jih alpinisti najbolj ljubijo. Za mnoge čudaško, a med alpinisti mnogokrat to velja za njihovo zadnjo željo.
Slovenske žrtve Himalaje
Tudi mnogi Slovenci in ena Slovenka počivajo v Himalaji, med njimi poleg Janeza Jegliča tudi Nejc Zaplotnik, Marija Frantar, Pavle Kozjek, Slavko Svetličič, Tomaž Humar in Marko Lihteneker. Legendarnega Nejca Zaplotnika je leta 1983 zasul plaz pod Manaslujem, vendar so njegovo truplo našli in ga tam pokopali. Tudi svojci Tomaža Humarja so se odločili za grob v Himalaji. Za Marijo Frantar je bila leta 1991 usodna Kančendzenga, kjer je izginila, prav tako nikoli niso našli sledi o Pavletu Kozjeku, ki je leta 2008 omahnil pri vzponu na Mustagh Tower. Slavko Svetličič je izginil leta 1995 pri vzponu na Gašerbrum, njegovo truplo so dve leti zatem našli korejski alpinisti in ga zaradi zahtevnosti terena niti niso poskušali prenesti v dolino. V zagotovo najvišjem slovenskem grobu pa je za vedno ostal alpinist Marko Lihteneker, ki je omagal v območju smrti, pri sestopu z vrha Everesta, na grebenu tik pod vrhom, na višini 8800 m. Za to območje, kjer je zaradi premalo kisika gibanje zelo omejeno, velja, da ti ob nastopu težav nihče več ne more pomagati, in tako se dogaja, da člani komercialnih odprav, ki niso tako izkušeni kot alpinisti, umirajo pred očmi drugih, ki se vzpenjajo proti vrhu ali se z njega vračajo. Uradne statistike sicer ne obstajajo, vendar pa je na območju najvišje gore na svetu v tem trenutku okoli 250 trupel, ki bodo tam ostala za vedno. Potem ko je število prosilcev za vzpon na Everest lani doseglo rekord, se bo njihovo število samo še povečevalo.
