VELIKOVEC – Resda so okoli Velikovca kraji, kjer je slovenski rod gospodoval v času Karantancev, a očitno so ti kraji še mili slovenskim srcem. Štirje naši sodržavljani pa niso šli občudovat pomnikov naših prednikov, ampak so v noči na torek krenili v tatinski pohod okoli Klopinjskega jezera (Klopeiner See). V dveh urah so – po poznejših spoznanjih policijskih preiskovalcev – naredili za dobrih 20.000 evrov škode, plen, vreden štiri tisočake, pa je bil sestavljen iz denarja in – sladkarij!
Za njimi je bilo že sedem vlomljenih gostinskih ter hotelskih objektov (pa še ena hiša za povrh), ko se je na njihovem plenilskem pohodu zalomilo na severni obali Klopinjskega jezera in poprej še na Ženeškem jezeru (Sonnegger See). Njihovi vlomi so bili nasilni, povzročali naj bi tudi nemalo hrupa. Tako ne preseneča, da je nekaj pred drugo uro zjutraj policija prejela telefonski klic. »Eden izmed zaposlenih v hotelu je slišal sumljive zvoke in sprožil alarm,« je pozneje pojasnil vodja inšpektorjev velikovškega policijskega okraja Rudolf Stiff. S policijskimi psi sledniki so izsledili tri slovenske državljane, stare 29, 27 in 44 let, ter eno našo 20-letno sodržavljanko.
Poročajo, da se slovenski tatovi niso upirali, ko so jim na rokah zarožljale lisice, nato so jih odpeljali na zaslišanje na policijsko postajo v Grablje pri Pliberku (Grablach) v neposredni bližini zadnjega hotela, kjer se je končala pot lepljivoprstih pridaničev. Nakar so naši zasačeni tatovi začeli jadrno sodelovati s preiskovalci in naštevati spisek svojih dejanj. Na koncu so si avstrijski policisti meli roke, saj je 29-letni vodja združbe priznal vpletenost v tri nadaljnje vlome, ki so bili minuli teden izvedeni v Škocjanu v Podjuni, ob hotelu in kopališču je vlomil tudi na mini golf igrišče. In še enega meseca marca v Pliberku, Stiff pa je za ORF Koroške dodal: »Menimo, da bomo lahko razjasnili še več tovrstnih dejanj.«
Razkrilo se je, da je 29-letniku pomagal še en 44-slovenski državljan, ki je na begu. Prijeto četverico so poslali v Celovec, da so spoznali še hlad tamkajšnjega zapora, v katerega jim vsaj vlomiti ni bilo treba.