Umorile svoje može, da so ubežale trpljenju

BEOGRAD – Kot poroča beograjski časnik Blic, v Srbiji vsaka druga ženska trpi zaradi nasilja v družini, 28 pa so jih njihovi partnerji lani ubili. A nekatere so nasilnim moškim pokazale zobe, edini izhod iz trpljenja, gorja, ponižanja in trpinčenja pa so mnoge videle – v umoru. Pretresljive izpovedi je v oko kamere ujela Izabela Kisić, avtorica dokumentarca z naslovom Ženske, ki so ubile svoje nasilneže. V zaporu v Požarevcu so nastanjene v zaprtem delu s preostalimi morilci. Otroke lahko vidijo le dvakrat, morda trikrat na leto. Predsednik države je leta 2004 samo eni znižal kazen za dve leti. Centrov za socialno delo te ženske ne zanimajo, njihove mladoletne otroke pa so dodelili v družine nasilnežev. Ko pridejo iz zapora, jih odklanjajo tako sorodniki kot družba, ne pomaga jim niti država. Večina, ki nastopi v dokumentarnem filmu, je može ubila med spanjem s sekiro. Policiji so se prijavile same, priznale dejanje in se pokesale. Sodniki pa jim niso priznali olajševalne okoliščine, da so bile žrtve nasilja. V povprečju so obsojene na 10 let zapora.

Z njo igral rusko ruleto

Ko je stopil do predala, da bi vzel kuhinjski nož in jo ubil, je pomislila: »Tega pa res ne morem več trpeti. Vzela sem kos lesa in krenila nadenj. Žal mi je, imam ga na vesti, a to, kar je on meni počel, je bilo grozljivo,« začne izpoved ena izmed njih. Kot plaz sledijo druge ženske, ki niso več zmogle prenašati grobega nasilja.

A: »Tepel me je po hrbtu, po nogah in tam, kjer se ne vidi. Če me je kdo poklical po telefonu, sta sledila tepež in razbijanje. Če sem zamudila iz službe pet minut, enako.«

B: »Stopi skozi vrata in takoj začne pretepati mene ali otroke, ne vem, zakaj.«

C: »Vrgel me je na beton, padla sem na hrbet. Roko sem imela leto dni otečeno.«

D: »Enkrat se je nad menoj izživljal z rusko ruleto – nisem vedela, ali bo ob njegovem pritisku na petelina iz cevi priletela krogla ali ne.«

E: »Zgrabil me je za vrat in me butal ob steno. Zaradi tega na levo uho sploh ne slišim več.«

F: »Velikokrat je tiščal pištolo v mojo glavo, tepel me je s pestmi, kri mi je tekla iz nosa in ušes.«

G: »Začel me je zlorabljati tudi spolno, pozneje mi je jemal celo denar.«

Iz pekla jim ni mogel ali hotel pomagati prav nihče.

A: »Večkrat sem ga prijavila policiji, a se je vse končalo z opozorili. Zagrozil mi je, naj jih ne kličem več, sicer vem, kaj me čaka.«

C: »Slišali so, da me nadleguje, veliko ljudi je vedelo, a se nihče ni hotel vpletati.«

D: »Ko sem se odločila, da nasilneža prijavim, mi je policist, verjamem, da z dobrimi nameni, dejal: 'Mi ga bomo prijeli za tri mesece, ko pa pride ven, se vam bo grozovito maščeval.'«

Naposled so morile

A: »V tistem trenutku nisem videla druge rešitve, kako naj se rešim iz tega pekla. Šlo je za hipno odločitev.«

B: »Prišel je, preklinjal, vsepovprek je žalil – očeta, mater, mene, otroke, vse. Od kod njegov bes, ne vem. Vzela sem mu življenje. Bilo me je konec. Žal mi je, hudo mi je, imam ga na vesti. Težko je dvigniti roko in storiti nekaj takega, toda prenašati to, kar je počel z menoj, je bilo še težje.«

D: »Nisem več prepoznavala lastne identitete, moje psihično stanje je bilo obupno, tragedija je bila neizogibna. Ko se je vse skupaj zgodilo, sem začutila ogromno olajšanje. Niti nisem vedela, ali je živ ali ne, a sem vsaj v tistem trenutku vedela, da ne bo mogel nikomur storiti nič žalega. Ne otrokom, ne meni, ne mojim staršem.«