Ujeta z 11 kilami kokaina bo dobrodelna v cerkvi

Pred dvema letoma in pol je bila s prijateljico Melisso Reid na vseh naslovnicah časopisov zaradi odmevne aretacije v Limi. Perujske oblasti so ju na tamkajšnjem letališču zasačile s kar 11 kilogrami kokaina in ju pozneje, po priznanju, obsodile na šest let in osem mesecev zapora. Če bi namreč vztrajali pri nedolžnosti, bi ju lahko doletela mnogo hujša kazen.

Kot se je izpovedala Michaella McCollum Connolly, ki je po mučnem obdobju za perujskimi zapahi končno zadihala svobodno, bi v ječi zelo težko preživela vso kazen, neizmerno hvaležna je vsem, ki so ji pomagali do prostosti oziroma možnosti, da preostala leta odsluži zunaj zapora. »Lahko bi škodovali veliko ljudem, če naju takrat ne bi prijeli,« svoja dejanja obžaluje zdaj 22-letna Michaella v svojem prvem intervjuju na prostosti. »Bila sem tako mlada in naivna, nisem znala reči ne. Ponudbe preprosto nisem mogla zavrniti. V trenutku norosti sem privolila. Ampak nisem slaba oseba. Nikoli ne bi nikomur škodovala namerno. Vendar se takrat nisem zavedala morebitnih posledic.«

Spomnimo, bilo je avgusta 2013, ko sta Michaella in Melissa počitnikovali na Ibizi, od tam pa ju je skupina moških zvabila na drugi konec luže. Iz Lime, kjer sta nekaj dni pozirali kot turistki, naj bi nazaj v Španijo, v Madrid, prenesli dragoceno pošiljko, vredno skoraj dva milijona evrov, in tako mastno zaslužili. Dekleti sta pri aretaciji zatrjevali, da so ju moški ugrabili, jima odvzeli dokumente in grozili, da jima bodo pobili družino, če ne bosta sodelovali, a ker jima sodišče ni bilo videti niti najmanj naklonjeno in je bilo jasno, da bosta v procesu potegnili najkrajšo in si tako prislužili najdaljšo, petnajstletno zaporno kazen, sta se raje odločili za priznanje. »V zaporu se naučiš marsičesa. Ko smo svobodni, se nam toliko stvari zdi samoumevnih, za zapahi pa jih neizmerno pogrešaš,« pripoveduje Michaella. »Denimo, sonce, luna in zvezde. Vse to sem v zadnjih letih videla le poredko.« Michaella iz Dungannona na Severnem Irskem si je po novi perujski zakonodaji izbojevala pogojno kazen, kar pomeni, da bo preostanek kazni preživela na prostosti, a v Južni Ameriki, saj se v domovino še ne sme vrniti. Do takrat mora opravljati družbenokoristna dela v zameno za plačilo, ki ji bo omogočalo skromno preživetje v perujski prestolnici, menda bo sodelovala pri eni od cerkvenih organizacij, ki pomagajo obolelim za virusom HIV. Njena sojetnica Melissa za pogojno ni zaprosila, saj si še vedno prizadeva, da bi preostanek kazni odslužila za domačimi rešetkami, v škotskem Glasgowu. Njen postopek še obravnavajo.

Michaella je vsekakor zadovoljna s svojo majhno zmago. Da je lahko zapustila natrpano ječo, v kateri se je gnetlo kar trideset obsojenk v neznosnih razmerah, je zanjo velikanski napredek. Preostale zapornice so poročale, da je Britanka sicer izjemno prijetna in da se je v njihovi družbi naučila španščine, kar ji bo v Limi zdaj zanesljivo koristilo. Njen intervju že glasno odmeva tudi po Severnem Irskem, kjer pa Michaella ne uživa prav veliko naklonjenosti in podpore. Njeni znanci ji namreč očitajo popolno zlaganost in neiskrenost, povrhu da je sebe postavila v vlogo žrtve, zanesljivo pa da ji za zapahi ni bilo tako hudo, saj je videti, kakor da bi sklenila sodelovanje v kakšnem resničnostnem šovu. Poleg družine jo brani le še duhovnik, ki jo je obiskal za zapahi in pozneje poročal, da je doživela temeljito preobrazbo in da bo z novimi spoznanji na prostosti zanesljivo zaživela kot zgledna in odgovorna ženska.