Ugriznil malčka in ga vrgel v smeti

KRAKOV – V začetku februarja se poljski kronisti razpredali o »srhljivki sredi Krakova«, o 24-letnem Ljubljančanu Martinu L., ki je sredi belega dne napadel in ugriznil štiriletnika! Malega Julka, kot je bilo ime dečku, je namreč v bližini krakovske tržnice pograbil z njegovega tricikla, ko se je ta ravno vozil ob svoji mamici. Do tistega trenutka, ko je otroka zalučal v smetnjak in zbežal, ga je ugriznil še v obraz. Nekaj mimoidočih, ki so zaslišali kričanje otrokove mamice, se je zatem uspešno pognalo za Ljubljančanom ter ga predalo policistom.

Slovenec je bil ob prijetju videti močno utrujen in zmeden. Z njim so le s težavo navezali stik. Bil je brez vsakršnih dokumentov, govoril pa naj bi v neki nerazumljivi latovščini, ki je policisti niso razumeli. »Nekaj besed je izgovoril v angleškem jeziku, nekaj v neznano čudnem narečju,« so se spominjali policisti. Sprva so premlevali, ali je popolnoma nor ali ravno nasprotno, tako brihten, da se želi izogniti kazni. Tudi načelnik tamkajšnje policije Mariusz Ciarka je dejal: »Sumimo, da človek razume, kaj mu govorimo, le da vseskozi odgovarja v nekem čudnem dialektu …« Izkazalo se je, da je bilo to čudno narečje – slovenščina.

V krvi sledi tablet in antifriza

Krakovski policisti so naposled, tudi s pomočjo slovenskih organov, vendarle ugotovili, da gre za 24-letnega Slovenca iz Ljubljane. Še več, da gre za našega rojaka, ki je bil prijavljen kot pogrešana oseba!

Z natančno analizo so v njegovi krvi kmalu zatem našli sledi tabletke, s katero posiljevalci navadno omamijo žrtve, za nameček so odkrili še sledi tekočine borygo, najbolj znane poljske hladilne tekočine, po domače antifriza. Po odločitvi zdravnikov so ga zato nemudoma poslali na enomesečno opazovanje v psihiatrično bolnišnico Babinski.

»Kje je Martin dobil te snovi? Jih je kupil, ga je nemara kdo omamil?« so bila le nekatera izmed vprašanj, ki so si jih zastavljali poljski mediji. Ti so šli trumoma na sodišče, kamor so privedli našega Martina. Takrat so videli ganljiv prizor. »Očka, očka!« je namreč na ves glas zakričal 24-letnik, ko je videl svojega očeta, ta pa je sina videl šele po daljšem času, in je moral priti na Poljsko potrdit njegovo pravo identiteto. Njuno srečanje, kot so poročali, bi vsakomur seglo globoko v srce. Martin, ki je bil v lisicah, je smel biti v očetovem objemu le za trenutek. »Fant je izginil kot kamen v vodi,« so izvedeli od očeta. »Ko so ju ločili, je Martin v potoku solz in nemoči v obupu kričal,« so dramo na sodišču opisovali, denimo, v poljskem Faktu. »To je moj sin!« pa je polnemu starševske ljubezni v tistem še uspelo izreči očetu. Ko se je njegov otrok že oddaljeval po hodniku, so tudi njegov obraz preplavile solze. »Sodeluj s policijo, povej jim vse!«

Sodišče je zatem odredilo, da bo moral ostati v psihiatrični bolnišnici. Šele pred dnevi, po več kot treh mesecih, pa je krakovsko sodišče o njegovem primeru znova razsojalo. In sklenilo, da se Martin L. še ne bo smel tako kmalu vrniti v rodno Ljubljano. »Sodišče je namreč odločilo, da mu podaljša pripor v bolnišnici vsaj še do 31. maja,« je sporočila tiskovna predstavnica tega sodišča Grazyna Rokita. »Po tem obdobju pa bo tožilec ponovno presojal o morebitnem podaljšanju...«