Ugrabitelja in morilca 
fantka prijeli po 33 letih

Minilo je točno 33 let, odkar je izginil Etan Patz, deček iz Soha, ki je na glavo obrnil življenja Američanov, predvsem Newyorčanov. Bil je prvi deček, čigar obraz je prekril tetrapake z mlekom, če bi ga morebiti kdo prepoznal in pospremil domov. Njegov oče, profesionalni fotograf, je vse mesto polepil z velikanskimi plakati s sinčkovo podobo. Zaradi Etana so policisti in FBI dodobra prevetrili svoje metode iskanja pogrešanih, rodil se je tudi Nacionalni center za pogrešane in zlorabljene otroke. Dan Etanovega izginotja, 25. maj, je predsednik Ronald Reagan 1983 razglasil za dan pogrešanih otrok, ki je zdaj že mednarodni. Njegovo ime vse od takrat spremlja skoraj vsak primer okrutnega ravnanja z otroki. In, ne nazadnje, nikoli razjasnjena zgodba nadvse prikupnega šestletnika je marsikje skrhala odnose med prijatelji, starši, znanci, sosedi. Odtlej ni nihče nikomur več zaupal.

Dolgo osumljeni pedofil

Starši izginulega dečka, Julie in Stan, še vedno živijo na istem naslovu, v ulici Prince na Manhattnu, še vedno so dosegljivi na isti telefonski številki. V upanju, da se bo Etan vendarle vrnil domov ali ju vsaj poklical, oče in mati nista nikoli zapustila stanovanjske stavbe, ki je bila sinčkov prvi in edini dom. Konec koncev so policisti skorajda obupali tudi nad Elizabeth Smart, ki je pri štirinajstih brez sledu skrivnostno izginila iz svoje spalnice, po devetih mesecih pa so jo našli živo in zdravo, sta si ponavljala. In nikoli si ne bosta oprostila, da sta tistega usodnega dne svojemu šolarčku končno dovolila tako velik korak k samostojnosti: prvič v življenju se je sam lahko odpravil do avtobusnega postajališča, oddaljenega le nekaj korakov. Vsakdanje slovo je bilo zadnji pozdrav, se je izkazalo, kajti Etana nista nikoli več videla. Mimogrede, oblasti so ga prav po pritisku staršev 2001 uradno razglasile za mrtvega, zato da bi Patzeva lahko civilno tožila Joseja Ramosa, nekdanjega partnerja Etanove varuške in dolgo osumljenega za izginotje, za umor, a je primer na koncu padel v vodo. Ramosa so sicer pozneje obsodili zaradi spolne zlorabe otrok in je zdaj v zaporu v Pensilvaniji, a z Etanom ga niso nikoli povezali.

Zgodba šestletnika je tako ostala brez sklepa ali epiloga; deček se ni nikoli pojavil, ravno tako niso nikoli našli njegovega trupla.

Hernandez priznal že zdavnaj

Zdaj pa se je primer nepričakovano zasukal v drugo smer. Po odmevni novici pred mesecem dni, da bo newyorška policija znova odprla zagonetni primer, so nenadoma našli krivca za dečkovo izginotje in smrt, okrutnega morilca, ki sicer še ni podal motiva za bolestno dejanje, ga je pa dokaj podrobno opisal: 25. maja 1979 je Pedro Hernandez, takrat 18-letnik, ki je delal v bližnji trgovini, šestletnika s sokom zvabil v svojo bližino, ga v skladišču pod trgovino zadavil, truplo hladnokrvno pospravil v vrečo, potem v škatlo in jo odvrgel v smetnjak na drugem koncu soseske. Po nekaj dneh je izginila, najverjetneje so jo nevede odpeljali smetarji. Sicer še ni znano, ali je Hernandez dečka tudi spolno zlorabil in ali je njegovo truplo, preden se ga je znebil, razkosal. V trgovini je potem delal še mesec dni, je še pristavil, nato pa je za vedno zapustil kraj, kjer je zagrešil najhujši mogoči zločin.

Ironično ali pa še bolj srhljivo, dve leti pozneje je Hernandez svoji družini zaupal, da je nekoč umoril nekega šolarja v New Yorku: sorodniki so ga na smrt prestrašeni prijavili policiji, a so ga preiskovalci zaradi nejasnih izjav in nepovezanih dogodkov preprosto označili za blazneža in zanemarili njegove besede – ki bi lahko agonijo in negotovost staršev končale že enaintrideset let prej. Kot jih branijo današnji kriminalisti, ni takrat prav nič nakazovalo, da naj bi bil njegova žrtev Etan – ali da bi bila žrtev sploh resnična. Hernandez je kljub svoji okrutni preteklosti zaživel normalno življenje: preselil se je v New Jersey in si z Rosemary Hernandez ustvaril družino.

Zgleden oče, 
prijazen sosed

Kaj natančno je policiste prepričalo, da so potrkali na njegova vrata in ga prijeli, ni znano, zaupali so le, da so jih nekatere sledi v minulih letih večkrat povezale z njim, a niso imeli dovolj trdnih dokazov, da bi ga soočili z dejanjem. Prebivalci mirne soseske v New Jerseyju Maple Shade so pojasnili le, da se prijazen in miren sosed ni upiral aretaciji ter je mirno odkorakal do policijskega vozila; ravno tako so bili vsi šokirani, ko jih je dosegla novica, da je odgovoren za najodmevnejše izginotje otroka v zadnjega pol stoletja v njihovi državi. Po njihovih besedah je veljal za mirnega in uglednega moža ter očeta že odrasle hčerke, vedno je bil nadvse prijazen, uvideven in skrben. Tudi policisti so potrdili, da je brez kakršnega koli omahovanja priznal zločin: besede so se kar usule iz njega, zaznati je bilo celo obžalovanje. Po neuradnih podatkih celo neozdravljivo boleha za rakom in svoje črne skrivnosti, 25. maja 1979, ki je tako močno zaznamoval Newyorčane, ni želel ponesti s seboj v grob, morda upa celo na odpuščanje Etanovih staršev.

Kriminalisti so ta teden znova preplavili naslov 113 Prince St., nekoč sosesko predvsem delavskega razreda, danes pa središče butikov in elitnih prodajaln. Znova brskajo po kleti pod nekdanjo trgovino z živili na Manhattnu, kjer danes ponujajo dizajnerska očala po vrtoglavih cenah, in vztrajno iščejo dokaze o umoru, ki se je tam zgodil pred več kot tremi desetletji. Za pomoč prosijo tudi Hernandezove nekdanje sodelavce, ki so morda naleteli na kakšne sledove v skladišču ali pa se spomnijo česa nenavadnega iz tistega usodnega deževnega jutra.