VELIKA IVANČA – Prizorišče torkovega strelskega pohoda, ki je zahteval trinajst življenj, so zapustili kriminalisti in forenziki, preživeli krajani pa so se prvem šoku zaprli vase ali pa odprli kot knjiga. Nihče ne razume, kaj se je premaknilo v glavi šestdesetletnega srbskega veterana Ljubiše Bogdanovića, da je povzročil najhujši pokol v državi v zadnjih desetletjih in ovil v črnino pet domačij v vasi.
Aleksandar Stekić je izpovedal, da ga je pred zanesljivo smrtjo rešil globok spanec. Strelski pohod je prespal, ko se je okoli dvajset minut po njem zbudil in vstal, pa je našel na tleh v veži hiše svojo mater, ki je ležala v mlaki krvi. Ker je imel skoraj prazno baterijo na mobilnem telefonu, je poklical očeta in ga prosil, naj pokliče rešilca. Čez nekaj trenutkov ga je oče poklical nazaj in mu povedal, da so reševalci in policisti že v vasi. Ko je stopil skozi hišni prag, ni videl nikogar.
Stekel je do prvega soseda, kjer je naletel na enak scenarij kot v lastni hiši
V veži je v mlaki krvi ležala Olga Mijailović. Ker ga je zaskrbelo, kaj je z njegovo babico, je stekel proti njeni hiši. Med tekom je poleg vodnjaka zagledal mrtvega soseda Miloša Ješića. Vzelo mu je sapo in začutil je, kot da mu je spodrezalo noge. V tem hipu je zagledal policista, ki je meril vanj s pištolo in mu zaklical: »Stoj!«
V prvem šoku ni vedel, kaj naj stori, posumil pa je tudi, da pred njim ni pravi policist, ker lahko vsak obleče policijsko uniformo. Policistu je rekel, naj se legitimira in naj ne meri s pištolo na neoboroženega človeka. Ker je videl, da ne bo ničesar dosegel, je poslušal ukaze in s trebuhom legel na tla. Ko mu je policist prišel za hrbet, si je oddahnil, ker je izvlekel lisice in ga vklenil. Aleksandar je še izpovedal, da je policist vseskozi kričal nanj, naj pojasni, zakaj je pobil sokrajane. Kljub temu mu je uspelo izvedeti, da je mrtva tudi njegova babica. Suma in lisic sta ga rešila šele njegov oče in stric, ki sta prišla na prizorišče zločina.
Živomir Starčević, brat morilčeve žene Javorke, ki je po njegovih podatkih zunaj smrtne nevarnosti, je prenočil v morilčevi hiši in nahranil živino. Vso noč ni zatisnil očesa. Ljubišo Bogdanovića je med preživelimi najbolje poznal, na njegov račun pa ne more izreči niti ene slabe besede. Kot je povedal, se Ljubiša ni nikoli sprl z nobenim sosedom v vasi, vselej jim je priskočil na pomoč, sosedje pa so delali zanj. Po njegovih besedah ni kazal nobenih posledic iz vojne na sremski fronti, da je bil nasilen do žene, ko so bili otroci še majhni, pa je slišal od drugih, medtem ko se sestra ni nikoli pritožila nad njegovim ravnanjem z družino.
Ljubiša je bil najbogatejši v vasi, njegova domačija je bila vedno za zgled urejenosti, je še povedal Živomir, ki je vedel, da ima pištolo. Kot je navedel, Ljubiša zadnjih deset let iz nje ni izstrelil niti enega naboja, ne na poroki svojih hčera ne ob rojstvu vnukov. Živomir ne ve, ali se je odločil, da bo obračunal z družino in sorodniki, ker je lani s sinom izgubil delo v slovenskem podjetju Inkolon v Mladenovcu, ki je propadlo. S solzami v očeh je sklenil z besedami, da Ljubiša po vsej verjetnosti, če bo preživel, niti sam ne bo znal povedati, kaj ga je popeljalo na morilski pohod.
Po mnenju sokrajanov, Velimirja Đorđevića, Tihomirja Miloševića in Predraga Radosavljevića, gre vzroke za Bogdanovićevo ravnanje iskati v njegovi družini, kjer je bilo več psihičnih bolnikov. Čeprav nihče ne ve, kaj je res, so še izpovedali, da se je njegov oče obesil, samomor pa je storil tudi njegov stric.
Najprej umoril sina
Ljubiša Bogdanović je ustrelil šest moških, šest žensk in otroka. Nato je poskušal ubiti še sebe in ženo Javorko, vendar sta preživela. Ljubiša je v komi in kritičnem stanju, zdravstveno stanje Javorke je stabilno. Po doslej znanih podatkih se je pokol zgodil predvčerajšnjim med 4.30 in 5.00, Bogdanović pa je krenil v smrtonosni pohod po vasi, ko je obračunal s sinom Brankom, ki ga je ustrelil v glavo. Ljubiša zadnjih deset let iz pištole ni izstrelil niti enega naboja, ne na poroki svojih hčera ne ob rojstvu vnukov.
