Štirinajstletnika na električni stol

COLUMBIA – Bil je žrtev rasizma in neučinkovitega sodstva, zatrjuje družina Georgea Stinneyja iz Južne Karoline, ki je pred sedemdesetimi leti, star komaj štirinajst let, umrl na električnem stolu, obsojen dvakratnega posilstva in umora.

George velja za najmlajšega obsojenca, kaznovanega s smrtjo, v ZDA v zadnjih dvesto letih, njegovi sorodniki, prepričani, da je bil nedolžen, pa zdaj zahtevajo vnovični proces, s katerim bi oprali njegovo ime in ugled družine. Zgodilo se je leta 1944 v Alcoluju, vasici, v kateri so temno- in belopolto prebivalstvo ločevali železniški tiri. George se je s svojo sestro Amie igral na dvorišču, ko sta mimo prikolesarili enajstletna Betty June Binnicker in osemletna Mary Emma Thames ter povprašali, kjer bi lahko nabirali cvetje. George in Amie sta jima odvrnila, da ne vesta, dekleti pa sta odkolesarili naprej. Še istega večera se je začela bliskovita iskalna akcija za izginulima prijateljicama, njuni trupli pa so našli dan pozneje v blatnem jarku: za dekleti so se izkazali usodni udarci po glavi s topim predmetom, obdukcija pa je pokazala še poškodbe genitalij.

Že v prihodnjih dneh so za posilstvo in umor obtožili štirinajstletnika, kljub vztrajanju njegove sestre, češ da sta se z bratom vse popoldne skupaj igrala. Med zaslišanjem brez navzočnosti odvetnika ali staršev naj bi Stinney celo priznal brutalna dejanja, pojasnil, da si je od nekdaj želel imeti spolni odnos z Betty, in celo zaupal, da je dekleti pokončal z železno palico. Sojenje, ki se je po pritiskih javnosti začelo že po nekaj tednih, je trajalo pičle tri ure: med procesom je obramba molčala, tožilstvo pa je najstnika uspešno prikazalo kot okrutnega in izprijenega mladeniča, ki je krvava dejanja načrtoval, povsem belopolta porota pa je štirinajstletnika obsodila na smrt v samo desetih minutah.

Po manj kot treh mesecih je Georgea doletel konec: posedli so ga na električni stol, ki je bil za drobnega dečka mnogo prevelik. Da so ga lahko namestili v primež električnega ogrodja in trakov, so ga posedli na kup knjig, med neusmiljenim stresanjem pa se je obraz izmaknil bakreni čeladi z elektrodami, tako da so navzoči zrli v izbuljene oči in slino, ki se je cedila iz obsojenčevih odprtih ust. Po štirih minutah se je krhko telo vdalo, odmeven primer pa je k pisanju o domnevnih pravosodnih krivicah v ZDA spodbudil številne avtorje.

V zadnjih letih so preiskovalci na pobudo svojcev in številnih zgodovinarjev zbrali kar veliko dokazov, ki menda potrjujejo nedolžnost Georgea Stinneyja, pokvarjenost takratnih oblasti in rasizem med policijskimi vrstami. »Moj brat je bil grešni kozel,« še danes zatrjuje Amie, ki srčno upa, da bo sodišče v Columbii upoštevalo gradivo in Georgea posthumno opralo krivde.

Da je bil Stinney nedolžen, pa mnogi odločno zavračajo: družine žrtev opozarjajo, da je George v mladih letih veljal za pokvarjenca in da ni leta 1944 nihče pravzaprav dvomil, da je prav on zagrešil zločin, sin policista, ki je štirinajstletnika prijel, pa je usodnega dne ob aretaciji dečka slišal govoriti: »Saj ju nisem hotel ubiti, zgodilo se je.«