ZAGREB – »Mama, zdravnik te potrebuje,« je Jasno Zahirović, ko je bila v službi, poklicala 22-letna hči Matea. Moški glas na drugi strani slušalke pa je rekel: »Gospa, žal mi je, a vaša hči ima raka debelega črevesja.«
Mama Jasna je omedlela in prišla k sebi, ko je telefon spet zazvonil. »Zdravnik se je opravičil. Pravi, da je bil njegov pristop slab, vseeno pa me je prosil, ali lahko pridem v bolnišnico. Ko sem prišla, sem vprašala, kako je mogoče, da so ga odkrili šele zdaj, saj se Matea že več mesecev bori s hudimi bolečinami, ves čas pa so govorili o polipih. Kakršna koli oblika raka ni prišla v poštev. Nismo mogli verjeti, moja hči tega ni želela sprejeti,« se Jasna spominja najtežjega trenutka v svojem življenju.
Rak se je razširil
Kot poroča hrvaški Jutarnji list, so zdravniki odredili nujno operacijo, saj se je rak razširil tudi na jetra. »Rekli so, da lahko operacija traja tudi 10 ur. Toda že čez dve uri je iz operacijske sobe prišel zdravnik in mi rekel, da ni rešitve, saj je dosegel tudi že kosti. Takrat sem se zlomila. Nisem vedela, kaj točno govori.«
Matei so potem odredili kemoterapijo in jo poslali domov, k družini. Trpela je strašne bolečine, izgubljala je kilograme, gosti črni lasje so ji začeli odpadati, ponoči ni mogla spati. V telesu se ji je nabirala voda, večkrat je omedlela, nikoli pa ni govorila o svojih bolečinah, je še povedala njena mama. Delala se je močno in se skušala smehljati – še posebej zaradi svojega štiriletnega sina.
Patronažna sestra ji je predlagala paliativno oskrbo, ki ji je bila dokaj neznana. »Ko je sestra Ljiljana začela hoditi k nam, je bilo za obe lažje. Matea družine ni želela obremenjevati s tem, kar doživlja, zato je ta sestra odigrala res veliko vlogo v njenem boju s težko boleznijo. Postali sta prijateljici, pogovarjali sta se lahko o vsem, našli sta načine, kako naj Matea iz sebe spravi vse, kar jo muči. Hodili sta na kratke sprehode, pogovarjali sta se, pili kavo in podobno. »Vsakodnevne teme so ji šle na živce – od zdravil do sočutja ljudi. Ljiljana jo je skušala odmakniti od tega, da bi se počutila bolj živo – kot da raka nikoli ni bilo. In vedno je bila tu zanjo, tudi če smo jo poklicali ponoči ali zgodaj zjutraj,« pravi mama Jasna. Toda hčerki še vedno ni želela povedati resnice, torej da umira, da se ji je rak razširil po vsem telesu. »Čeprav me je sestra nagovarjala na to, pa se je celotna družina bala, da bi dvignila roko nadse.«
Vedela, da so to njeni zadnji trenutki
Nekega večera jo je Matea prebudila in ji dejala, da se ne počuti dobro. Poklicali so nujno medicinsko pomoč, na koncu pa ugotovili, da ji pljuča delajo le še 10-odstotno. »Mateo so zadržali na onkologiji, mene pa poslali domov. To je bilo zame najhujše, saj nisem mogla biti ob njej. Zavedala sem se, da so to najbrž njeni zadnji trenutki. Tudi takrat me je podpirala sestra paliativne nege. Bila sem mama, ki izgublja svojega otroka,« pravi.
Naslednji dan jo je obiskala in hči jo je komaj še prepoznala. »Vprašala me je: 'Mama, si jezna name?' S cmokom v grlu sem ji rekla: 'Angel moj, kako naj se jezim nate?' Takrat je pogledala v strop in mi rekla, da se ji dogaja nekaj čudnega, da jo je strah. Zdravniki so me izvlekli iz sobe, čez pol ure pa so mi rekli, da je ni več.«
Še tri mesece po tem dogodku ji je o smrti svoje hčerke težko govoriti, se pa zaveda, da je bila Matea močna in da se je borila do zadnjega. »Odločila sem se, da spregovorim o tem, da bi pokazala, kako pomembna je paliativna oskrba in vsi, ki to počnejo. Prej nisem vedela niti, kaj to je, kot da moja hči tega ne potrebuje. Bog daj, da bi vsakdo dobil takega človeka, kot ga je imela Matea. Z Ljiljano se še vedno slišiva. Po tistem, ko je bila po hčerini smrti moj 'psiholog', sva ostali prijateljici. Dvakrat na teden se slišiva, svetuje mi, kako naj se spopadam s stiskami, naj se pogovarjam z Mateo prek njenih fotografij. Zato imam njene fotografije po vsej hiši, imam občutek, da je tu nekje. Da se smeje tako, kot se je vedno znala.«
