So poročnika umorili zaradi Kampuscheve?

Pred skoraj 10 leti je Natascha Kampusch pobegnila svojemu ugrabitelju, kaj točno se je zgodilo z okrutnežem Wolfgangom Priklopilom, pa še danes ni jasno.

A kot menijo avstrijski preiskovalci in tožilstvo, so 44-letnega ugrabitelja po pobegu najstnice morda umorili: po uradni različici naj bi med policijskim pregonom po Dunaju skočil pod vlak, vendar vse kaže, da se je življenje izprijenca, ki se je kar osem let izživljal nad dekletom – to naj bi imel za spolno sužnjo –, končalo drugače. O drugi resnici naj bi hotel poročati že pokojni policijski poročnik Franz Kröll, odgovoren za primer Kampusch, ki naj bi po strahotnem razpletu odkril zanimivo sled – a so mu nadrejeni ukazali, naj primer opusti. Toda Kröll, prepričan, da je Priklopila nekdo umoril, potem pa truplo odvrgel na tire, je preiskavo nadaljeval skrivaj, čez nekaj mesecev pa so ga našli mrtvega. Njegovo smrt so razglasili za samomor, čeprav se je izkazalo, da je bila luknja v steni, ki naj bi po uradni različici nastala zaradi krogle, pravzaprav namenjena vijaku za vrv za obešanje perila, sled smodnika pa so odkrili ne le na poročnikovi glavi, temveč tudi na rokah – in jasno je postalo, da se je policist napadalcu upiral. Dvome je izrazil tudi pokojnikov brat, ki je večkrat opozoril, da pisava v poslovilnem pismu ni Franzeva, a je naletel na gluha ušesa.

V bratovem stanovanju je pozneje našel dokumente in zapiske iz Kröllove samostojne preiskave in te sklenil pokazati policiji: a kljub vztrajanju, da je pokojni poročnik upravičeno sklepal o umoru Priklopila, se zanj niso zmenili – dokler jih ni toliko razjezil, da so ga vklenili v lisice. »Zanimivo se mi je zdelo, da je v tej zgodbi še vedno toliko nejasnosti, a so kljub temu vsak opomin, da morda niso še opravili svojega dela, sprejeli s takšno užaljenostjo, celo besom,« pripoveduje Karl Kröll, čigar prošnje je tožilstvo končno vzelo resno. Ključne naj bi bile poškodbe na Priklopilovem telesu, denimo prerezan vrat, ki naj jih ne bi povzročil vlak, ko ga je povozil, še vedno pa obstaja veliko dvomov o vpletenosti Ernsta Holzapfla: ta naj bi bil zgolj ugrabiteljev poslovni partner, vendar vse kaže, da sta bila morda zelo tesna prijatelja – ne nazadnje je Holzapfel podedoval vse premoženje pokojnega. Zanimiva in še vedno nejasna je tudi njegova vez s Kampuschevo, ki naj bi jo v vseh letih srečal le enkrat – zakaj pa se vse od njenega pobega na prostost videvata redno, ne ve nihče.

Holzapfel je bil morda celo drugi ugrabitelj, kot je vseskozi trdila deklica, ki naj bi usodnega jutra videla 10-letno Natascho in še dva moška ob belem kombiju. Detektivi so edino pričo takrat odslovili kot nezanesljivo, osem let ali točno 3096 dni pozneje pa se je izkazalo, da je govorila resnico – prav vse podrobnosti ugrabitve so se namreč ujemale z njenim natančnim opisom, še vedno pa ji niso verjeli, da je tistega jutra, ko naj bi Natascha korakala v šolo, ob vozilu videla dva moška. Da je policija ščitila Holzapfla (in da se je na njegovo stran očitno postavila tudi Kampuscheva), ki je morda celo Priklopilov morilec, je zdaj veliko vprašanje, na katero želi odgovoriti nova generacija preiskovalcev.