EDINBURG – Oseminšestdesetletna Lydia Reid je sina Garyja rodila leta 1974 v Edinburgu. Sedem dni po rojstvu je umrl. Ko je vprašala osebje, ali ga sme še zadnjič videti, se ga dotakniti, so ji dali v naročje, kot zatrjuje toliko let pozneje, nekega povsem drugega otroka. Še danes ji ne da miru. »Takrat so mi kar naprej dopovedovali, da trpim za poporodno depresijo, jaz pa vem in se še kako spominjam, da je bil otrok, ki so mi ga dali, povsem pomodrel in velik, moj sin pa je bil suhcen in je imel črne lase, tisto že ni bil moj sin!« negoduje Lydia.
Ta je potem leta in leta preiskovala, kaj se je pravzaprav zgodilo njenemu sinu. S svojim iskanjem je pomembno vplivala na razkritja po škotskih bolnišnicah, ki so brez vprašanja odvzele organe preminulih novorojenčkov. Vodilni ljudje v škotskem zdravstvu so bili tudi zaradi Lydie primorani priznati, da so uporabljali te metode.
Čisto vseeno mi je, rada bi samo vedela in Garyju že enkrat prižgala tisto pravo svečko!
Tudi zaradi vseh teh izsledkov je bila vse bolj prepričana, da se je nekaj podobnega dogodilo njenemu sinu, po njenih številnih zahtevkih in prošnjah, naj pristojni vendarle opravijo ekshumacijo, se je ta slednjič zgodila. V krsti seveda ni našla nobenih sinovih ostankov. Notri so bili le bela haljica, kapica, križ ter napis s sinkovim imenom.
»Vse, kar smo našli v krsti, je bilo neverjetno dobro ohranjeno,« je pripovedovala Sue Black, forenzičarka, ki je vodila ekshumacijo. »Dojenčka v krsti ni bilo. V kapi nismo našli ne ostankov las ne drugih delov telesa. O kakršnih koli koščicah ni bilo ne duha ne sluha. Česa takšnega nisem videla še nikoli!«
Lydio, ki je tako dolgo čakala na pravi odgovor, je to povsem sesulo. »Res je, svetu in škotskemu zdravstvenemu sistemu sem hotela dokazati, da v krsti ni bilo ničesar. Zdaj ko sem to dokazala, se lahko končno borim, da mi že enkrat povedo, kje za vraga je moj sin?! Ves ta čas sem po tihem upala, da nimam prav, da so moje slutnje navadne blodnje, hrepenela sem, da bi me imeli za staro in neumno žensko, zdaj pa se je izkazalo, da sem imela povsem prav!«
Zdaj hoče vedeti, kje je njen sin. »Pa četudi je kje v jarku za bolnišnico,« pravi Lydia, »mi je čisto vseeno, rada bi samo vedela in prižgala Garyju že enkrat tisto pravo svečko!« Prav tako je prepričana, da njen primer še zdaleč ni edini.
