Če ne bi bilo psičke, bi dveletni Alexander Kenney iz Novega Južnega Walesa v Avstraliji zagotovo umrl: z obrazom navzdol je lebdel na površini bajerja na posesti družinskih prijateljev. Ko je to zagledala družinska ljubljenka Leala pasme staffordshirski bulterier, je premagala odpor do mrzle vode in skočila v bajer, da bi ga rešila, a ga ni mogla potegniti na suho.
Popolnoma premočena je stekla do hiše in lajala, da bi pritegnila pozornost Alexandrovega očeta Davida. Ko je ta ugotovil, da je nekaj hudo narobe, je stekel za njo in zagledal sina z obrazom navzdol v vodi. »Bilo je grozljivo, mešanica nejevere, groze, žalosti, neopisljiva resničnost, a vendarle v megli,« pravi David, ki je sina najprej potegnil iz vode, poklical reševalce, potem pa ga začel s prijateljema, očetom in sinom Jasonom in Joshuo Cluffom, oživljati: dolgih 27 minut ga je poskušal vrniti v življenje. Dečkova mati Lisa Brockbank se je ravno vračala domov, ko je mimo nje oddrvelo reševalno vozilo. »Nisem pomislila, da gre za mojega sina, da ima to kaj opraviti z nami. Potem sem zagledala še helikopter, vse je vrvelo, bili so policisti in reševalci, moj sin pa je ležal tam brez življenja.«
Takoj so ga odpeljali na pediatrično kliniko v Brisbanu. »Zdravniki so mi rekli, naj bom pripravljena tudi na najslabše, da otroka morda ne bomo odpeljali domov, če pa bo preživel, bo morda imel poškodbe možganov,« pravi Lisa. Toda k sreči se najbolj črn scenarij ni uresničil: deček si je 48 ur pozneje povsem opomogel, na zdravnikovo vprašanje odgovoril z ne in zahteval poljubčke svoje družine. Zdravniki pravijo, da sta k temu najverjetneje prispevala hitra reakcija očeta in oživljanje – Joshua je ravno končal tečaj prve pomoči , za to pa se družina lahko zahvali devetletni psički, ki jih je pravočasno opozorila. »Alexander je bil tako srečen, ko jo je spet videl, skočil je na kolo in skupaj sta se igrala,« pravi njegova mati in še, da sin lepo okreva kljub krvnemu strdku in da je spet v vrtcu.
