Pri rosnih štirinajstih postala spolna sužnja

Imela je komaj štirinajst let, ko so jo prodali za spolno sužnjo. Nedavno je napisala knjigo, da bi se spopadla s svojimi strahovi iz preteklosti in prebolela grozljivo zgodbo, vendar ji nočne more ne pustijo spati, spomini na kalvarijo so preprosto preveč živi.

Zdaj je stara 25 let, pripoveduje Britanka, njeno življenje pa se je obrnilo na glavo pred dobrim desetletjem, ko je bila z mamo na počitnicah v Grčiji. Megan Stephens, kot se je poimenovala v knjižni izpovedi, je hči ločenih staršev, alkoholikov. Med oddihom sta z materjo vsak večer posedali v hotelskem baru, tam je tudi prvič opazila čednega Albanca, ki je uspešno pritegoval njeno pozornost. V tednu dni ji je uspelo prepričati mamo, naj ji dopusti, da ostane z Jakom v Grčiji, sama pa naj se vrne domov. Mama, ki je takrat menda doživljala hudo osebnostno krizo, ni bila sposobna razsodnosti in je hčeri dovolila usoden korak, nazadnje pa je tudi sama ostala v Grčiji, saj se je spečala z lastnikom nočnega lokala v kraju, kjer sta počitnikovali. Megan je bila prepričana, da je pred njo priložnost za nov začetek, za ljubezen, prihodnost. Jak ji je ponujal pobeg od krute resničnosti, srečo, občutek ljubljenosti, po katerih je hrepenela vse otroštvo – toda kmalu je pokazal svoj zagrenjeni značaj, željo po nenehnem nadzoru, spremembe razpoloženja. Čedalje pogosteje je omenjal svojo družino, pripovedoval je, da je njegova mati na smrt bolna, da se bojuje z rakom, a da si ne more privoščiti denarja za operacijo. Megan je predlagal, da se preselita v Atene, kjer so živeli njegovi sorodniki, da bi si on tam našel službo in tako pomagal obubožani družini. »Spominjam se, kako sem trepetala, ko sem prvič korakala po stopnicah stavbe, kjer so živeli njegovi sorodniki. Nikoli ne bom pozabila hladnega potu, ki me je oblival, tistega občutka, ki me je opozarjal, da je nekaj hudo narobe,« se spominja Megan, ki jo je Jak že prvega dne zaprl v sobico brez okna, v kateri sta bila zgolj obrabljena vzmetnica na tleh in – videokamera. Jak jo je takrat prvič posilil in ji grobo vzel nedolžnost: na krvavem ležišču ji je potem pustil nekaj denarja in škatlo kondomov. Kakšna bo njena usoda, ji je takoj postalo jasno; leta pozneje se je obsojala, zakaj ni poskušala pobegniti, zakaj se ni borila za rešitev iz tistega pekla, a ko se je spomnila nepopisnega strahu, v katerem je trepetala za svoje življenje vsak dan, ji je postalo jasno, da poguma in moči preprosto ni mogla zbrati. Tako je ostala na tisti vzmetnici, na kateri je morala imeti spolne odnose s tujci vsak dan, včasih je imela tudi sto strank na dan!

Jak ji je vztrajno grozil, da ji bo ubil mamo, če bo poskušala kaj nespametnega, toliko ji je poteptal samozavest, da je bila prepričana, da njeno življenje preprosto nikoli ne bo boljše. Da si boljše priložnosti pravzaprav niti ne zasluži. Popolnoma je bila odvisna od svojega zvodnika: on ji je dajal čista oblačila, hrano, vodo, za kaj več ni smela niti prositi. Nekaj časa je morala delati tudi kot prostitutka na italijanskih ulicah, ko ji je bilo najhuje, je preprosto prenehala razmišljati, ohranjala se je v nekakšnem polzavestnem stanju, se spominja. Ko je imela po več deset strank na dan, je običajno zbolela, pripoveduje Megan. Podhranjena in izčrpana je prebolela celo sifilis, večkrat jo je doletela salmonela, tepena je bila vsakokrat, ko ni upoštevala napotkov neusmiljenega Jaka. »Vsi so bili zelo preračunljivi, vedno nekaj korakov pred menoj. Preprosto nisem imela možnosti pobegniti, zasužnjili so moje telo in um. Postala sem robot, ki je brez vprašanj opravljal zastavljene naloge, to je bilo vse,« pripoveduje Megan, ki se je tako bala tolpe, da si o njih ni upala spregovoriti niti na policijski postaji, kamor so jo večkrat privedli zaradi prostitucije.

Jak jo je po nekaj letih prodal drugi organizaciji, nazadnje pa je doživela živčni zlom in obležala v bolnišnici. Tam je preživela tri mesece, zelo dolgo je potrebovala, da se je opogumila in zdravniškemu osebju izpovedala svojo zgodbo. Poiskali so njeno mater, ki je prišla po hčer in skupaj sta se vrnili na Otok. Megan se vse od takrat zdravi s terapijo antidepresivov in uspaval, temačne misli in strahovi so njen vsakdanjik, trpi tudi za posttravmatskim stresnim sindromom. »Kljub temu se zavedam, da zdaj živim v miru. Sem močna in odločna,« pripoveduje Megan. »Ukradli so mi vse, mojo identiteto, vse. Še vedno zatrepetam vsakokrat, ko kdo v moji bližini zavpije. Kdor ni doživel takšnega pekla, tega ne more razumeti,« sklene 25-letnica, ki je kot del svoje terapije spisala knjigo. S to bo, upa, do rešitve pomagala drugim, ki so ravno tako preživeli kalvarijo spolnega suženjstva in ne vidijo izhoda iz začaranega kroga bolečih spominov.