Da bi ubežala napadu varovanca s shizofrenijo, je skočila skozi okno – in si zlomila hrbtenico. Napadalca so zaprli za devet let, Jemma Rixon pa se vse od lani spopada z mučnimi terapijami in nočnimi morami. Zadnje čase pa pristojne poziva k nujno potrebnim spremembam, ki bi zdravstvene delavce obvarovale pred morebiti tveganimi bolniki.
Bilo je julija lani, ko je komaj 19-letna Jemma povsem sama opravljala prostovoljno nočno dežurstvo v domu za finančno onemogle duševne bolnike v Birkenheadu na Otoku. Tridesetletni Craig Cantwell, eden od šestih varovancev, jo je sklenil posiliti, a mu je Jemma nekako ubežala v straniščne prostore. Napadalec pa ni odnehal: s stolom je prebil tanko steno, ki je ločevala kopalnico od hodnika, in si začel utirati pot v notranjost, mlada negovalka je bila ujeta v past. Kot edina pot do rešitve ji je ostalo okno, skozi katero pa bi morala skočiti sedem metrov globoko: v strahu pred nepredvidljivim nasilnežem je storila točno to in preživela nevarni skok, a se hudo poškodovala.
Nekaj časa je bila paralizirana
Cantwella so aprila letos obsodili na devetletno zaporno kazen zaradi povzročitve hude telesne poškodbe in poskusa posilstva, za vse življenje pa bo njegovo ime zapisano v registru britanskih spolnih prestopnikov. Toda preiskava okoliščin, v katerih se je v grozljivi noči znašla mlada Jemma, se še ni končala: tožilstvo zdaj zahteva vpogled v ustreznost delovanja ustanove, v kateri so bivali tudi zelo hudo bolni in nasilni bolniki, da je nad njimi bdela samo ena negovalka, se jim zdi naravnost nedopustno. »Ne bi me smeli pustiti same, ni bilo varno. Craig me je hotel posiliti, mislila sem, da me bo ubil. Resnično sem mislila, da bom tiste noči umrla,« se spominja Jemma. »Vedela sem, da imam samo eno priložnost, da se rešim. Skok skozi okno je bila zame edina rešitev.« Mlada negovalka je poklic pred usodno izkušnjo opravljala deset mesecev. Cantwell, že dolgo stanovalec v domu, je preostale varovance pogosto prebujal sredi noči s sprožanjem lažnih požarnih alarmov, tistega zgodnjega julijskega jutra pa je dežurni negovalki potožil, da ga muči neznosni glavobol. Jemma ga je pospremila v ambulantno sobo, da bi ga pregledala, in ko mu je za hip obrnila hrbet, jo je Cantwell zaklenil v prostor in jo zagrabil. »Hotela sem ga prijazno pregovoriti, ga zvabiti na čaj v pritličje. Toda ni imel posluha. Ukazal mi je, naj grem v kopalnico in se tam sklonim, da si me lahko vzame, sicer da me bo ubil. Ker nisem takoj ubogala, me je začel pretepati. Nekako sem se mu izmuznila, zbežala v kopalnico in se zaklenila, a je s stolom začel tolči po steni,« pripoveduje Jemma, ki je na dvorišču pristala na hrbtu. Nekako se je splazila do ceste, kjer sta jo opazila mlekarja, ki sta nemudoma poklicala reševalce, v bolnišnici v Liverpoolu pa so ugotovili, da je mlada negovalka hudo poškodovana.
Nekaj časa je bila paralizirana: zlomila si je dve vretenci in hudo poškodovala vrat ter stopalo. Shodila je po nekaj tednih, a posledice nepredstavljive nesreče občuti še danes. »Telo je okrevalo, a um ni. Sredi noči se zbudim na smrt prestrašena in vpijem. Hodim na terapije in si pomagam z antidepresivi. Bojim se vseh in vsega,« pojasnjuje Jemma, ki srčno upa, da bo država zdaj ustrezno obvarovala negovalce. »Tega poklica sem se lotila, ker rada pomagam. Ampak prijaznost me je skorajda ubila.«
