CLEVELAND – Ugrabitelj in mučitelj iz Clevelanda, ki bi moral za svoja grozljiva dejanja sedeti do konca življenja, si je sodil sam: v sicer strogo varovani celici se je obesil, so sporočili iz zapora v Orientu v ameriški zvezni državi Ohio.
Ariel Castro je odslužil le mesec dni ječe, v kateri naj bi ga paznik obiskal vsake pol ure, 53-letna pošast pa je očitno dobro pripravljena med pregledoma naredila samomor. Zdravniško osebje zapora ga je sicer poskušalo rešiti, a zaman. Castro, ki je v svoji hiši desetletje zadrževal in nepredstavljivo trpinčil tri dekleta, je tako nazadnje sam odločil o svoji usodi, je razočarana ameriška javnost, njegove žrtve, Amanda Berry, Gina DeJesus in Michelle Knight, pa se na novico še niso odzvale, ravno tako se še ni oglasila pokojnikova družina, sin in tri hčere. V zaporu v Orientu so že uvedli temeljito preiskavo, s katero bodo poskušali ugotoviti, ali so se zaposleni držali strogih varnostnih predpisov in ali bi mučiteljevo smrt lahko preprečili: v zaporu, kjer je Castro bival pred dodeljeno kaznijo, so ga pazniki namreč obiskali vsakih deset minut, saj je FBI pristojne po aretaciji obvestil, da so v hiši groze med preiskavo našli tudi poslovilno pismo – posiljevalec in nasilnež naj bi samomor načrtoval že leta 2004.
Priklicala soseda
Nekdanji šofer šolskega avtobusa je dekleta ugrabil s clevelandskih ulic med letoma 2002 in 2004: mediji so v zadnjih mesecih poročali o nečloveških razmerah, v katere so bile prisiljene Amanda, Michelle in Gina, zakrožile so fotografije zanemarjenih prostorov z verigami, v katere so bila dekleta redno vklenjena, in grozljive zgodbe o posilstvih, fizičnem kaznovanju, stradanju, splavih in porodu, pri katerem je morala kot babica nastopiti Knightova, Berryjeva pa je Castru rodila hčer Jocelyn, ki je danes stara šest let. Maja letos je svet onemel ob spektakularnem pobegu pogumne Amande, ki se je s hčerko med mučiteljevo odsotnostjo prebila do vhodnih vrat in od tam začela vpiti na pomoč, rešil ju je sosed. Policisti, ki so vdrli v hišo v mirni soseski, so kmalu osvobodili še Gino in Michelle, obe se jim v strahu sprva sploh nista upali približati, potem pa sta se jih tako trdno oklenili, da so še vsega vajenim možem v modrem privrele solze v oči.
Izbruhi čustev družin žrtev so bili ob neverjetni akciji nepopisni: po desetletju so bili mnogi prepričani, da so najstnice, takrat na poti v šolo, preprosto padle v roke morilcev, ki so trupla zakopali neznano kje, in le redki so si drznili upati, da se bodo Amanda, Gina in Michelle vrnile domov. A prav to se je zgodilo: dekleta, ženske, so spet v objemu najbližjih, ob katerih si celijo tako telesne kot duševne rane. Hišo groze, ki jim je vzela najlepša leta življenja, so oblasti podrle, sodišče pa je Castru po priznanju namesto smrtne kazni prisodilo dosmrtno ječo in še tisoč let zapora, 53-letnik pa je ob izreku sodbe šokiral še z izjavo: »Nisem pošast, ampak sem bolan. Zasvojen sem s spolnostjo in potrebujem pomoč. A morate vedeti, da je v našem domu vedno vladala harmonija. Za dekleta sem dobro skrbel.«
Naj še pristavimo, da je Castro po obsodbi zaprosil sodišče, da bi ga šestletna hči obiskovala v zaporu, a so prošnjo zavrnili, primer pa je spodbudil pristojne k spremembi zakona, po katerem lahko posiljevalci v ZDA, katerih žrtve zanosijo, po odsluženi kazni zaprosijo za skrbništvo.