VARAŽDIN – »Obsojencu Tomu Dovečerju je bila s pravnomočnim sklepom senata našega sodišča zavrnjena prošnja za preložitev prestajanja kazni in se je 21. oktobra 2013 dolžan javiti v Center za diagnostiko – zapor v Zagrebu,« nam je varaždinski županijski sodnik Igor Pavlic sporočil, da se Hrvatu kljub pobegu v domovino ne bo uspelo izogniti odhodu v ječo, ker je v Sloveniji brutalno mučil in posiljeval svojo pastorko.
Pekel je trajal 12 let
Grozljiva zgodba o tem, kaj se je dogajalo za vrati enega od stanovanj v Ljubljani, je leta 2004 šokirala tudi vsega vajene poročevalce iz ljubljanske sodne palače. Izvedeli so namreč, da se je Dovečer, ki je s svojima hčerama, ženo in njeno hčerjo živel in delal pri nas, na nedolžnega otroka prvič spravil, ko mu je bilo šele 12 let.
K njegovi materi se je s hčerama priselil, ko je bilo dekletcu šele nekaj mesecev, in kot je pozneje pripovedovala sodnikom, ga je imela rada, kot da bi bil njen pravi oče, saj je ves čas lepo skrbel zanjo in sploh ni delal razlik med njo in svojima hčerama. Šele ko ji je bilo 10 let, so ji povedali, da sploh ni njen oče, in že to je bil zanjo zagotovo hud udarec. Kaki dve leti pozneje se ji je nekega dne zdel žalosten, ko se je privila k njemu, pa se je začelo. »Mi boš dala?«
Kar 12 let je bilo odtlej njeno življenje pravi pekel, zlorabljal jo je namreč vse do 24. leta, ko je končno uvidela, da ne more in ne sme več biti spolna sužnja svojega izprijenega očima, in se je zatekla po pomoč v varno hišo. Podrobnosti o tem, kaj vse je morala pretrpeti, ko je noč za nočjo prihajal v njeno sobo, ko je za svojo umazano slo izkoristil skoraj vsak trenutek, ki sta ga preživela sama, so kajpak ostale za vrati sodne dvorane, toda iz nje je pricurljalo, da ji je v drugem letniku srednje šole naredil otroka (naredila je splav), ob neki priložnosti pa jo celo silil, naj ima pred njim spolne odnose s psom.
Nenehno jo je prepričeval, da je to, kar počneta oziroma kar on počne z njo, nekaj povsem normalnega. Bila je še premlada, da bi se mu uprla, praskala ga je in jokala, toda vsakič je strl njen upor. Duševno si jo je popolnoma podredil. Ob podatkih, da je morala od zgodnjih let prevzeti skrb za celotno gospodinjstvo, da je pospravljala, likala, skrbela za polsestrici, torej v vsem postala partnerica svojega očima, je bilo kajpak od vsega začetka na mestu vprašanje: Kaj pa mati?! Je vedela? Če je, zakaj ni ukrepala? Govorilo se je, da se je raje vdajala alkoholu in zaničevala hčerko, češ saj si je tako za vse sama kriva.
In še po dolgih letih je očitno tako. Ko so Dovečerjeve lani odkrili hrvaški kolegi v vasici Struga pri Varaždinu, kamor je z ženo po pravnomočni sodbi pobegnil Tomo, je bila Milena prepričana o njegovi nedolžnosti. »Ni kriv, vse to so laži! Ni je posiljeval, poročanje medijev o tem so traparije in neumnosti.«
Sprejeli slovensko kazen
Toda ljubljanski okrožni kazenski senat, ki mu je predsedovala Marjana Lap, je bil dovolj razkačen, da ga je obsodil na dostojnih 14 let zapora. Se je pa zdela kazen previsoka višjim sodnikom, saj so jo znižali na 12 let zapora, še leto manj so mu v svoji odločitvi prisodili slovenski vrhovni sodniki.
Od leta 2006, ko je odločitev o 11 letih zapora sprejelo vrhovno sodišče, so na Dovečerjev ljubljanski naslov zaman romali pozivi na prestajanje kazni, in ko so organi uvideli, da je izpuhtel, so za njim razpisali mednarodno tiralico. Nato je trajalo še vse do začetka predlanskega leta, da je hrvaško pravosodje prejelo uraden dopis iz Slovenije s prošnjo, naj priznajo slovensko kazen in Dovečerja spravijo za hrvaške zapahe. Da mora 59-letnik res v zapor, je nato odločilo varaždinsko županijsko sodišče, pa se je kajpak pritožil na vrhovno sodišče v Zagrebu. Zelo je bolan in ni za v keho, se je pridušal v pritožbi, že v Strugi pa njegova žena ni dovolila novinarjem govoriti z njim, češ da je ubog. »Srčni bolnik je, diabetik, ne premakne se iz postelje. Nočem, da ga še enkrat zadene kap.«
V ponedeljek mora kljub temu priti v center za diagnostiko, kar je nekaj podobnega, kot je v slovenskih zaporih sprejemni oddelek. Zanj bodo opravili varnostno oceno, potem pa se bo preselil v enega od zaporov in začel prestajati kazen, za katero je bil zagotovo že prepričan, da se ji bo izognil.
Prav varaždinsko županijsko sodišče je medtem odločilo v zvezi s še enim zločincem, ki je bil obsojen v Sloveniji, potem pa pobegnil na Hrvaško. Gre za nekdanjega zagorskega miličnika Ekrema Kadirića, ki je leta 1986 med prostim izhodom (prestajal je kazen zaradi ugrabitve svoje družine) uresničil svojo grožnjo in nekdanjo ženo usodno zabodel na stopnišču stanovanjskega bloka na Cesti zmage v Zagorju. Leta 1988 so ga obsodili na 15 let zapora. Prestal je pet let, 11 mesecev in devet dni zapora, nekega dne pa se ni vrnil s prostega izhoda, ampak jo je ucvrl na Hrvaško. Na begu je tako od 13. avgusta 1991. Že par tednov pozneje je zagrešil novo grozljivo kaznivo dejanje, saj je 2. septembra 1991 sodeloval pri likvidaciji gostilničarja iz Umaga, v katero je bil vpleten celo vrh umaške policije. Dolgo je trajalo, da so ga ujeli, ko so ga, pa so ga obsodili na 15 let zapora; kazen se mu bo v kaznilnici Lepoglava iztekla čez slabi dve leti. Varaždinsko sodišče je sprejelo odločitev o njegovi izročitvi Sloveniji, na katero se ni pritožil, vendar pa ga bodo Hrvatje našemu pravosodju izročili šele, ko prisojeno mu kazen pri njih odsedi do konca. |
