Oproščen 70 let po smrti

COLUMBIA – Če bi bil živ, bi jih zdaj štel 84, najverjetneje bi užival v jeseni življenja z ženo, otroki in vnuki. Toda George Stinney ml. se je moral že pri štirinajstih letih sprijazniti z okrutno usodo: bilo je 1944., ko so ga posedli na električni stol, točneje na telefonski imenik, saj je bil prenizek, in ga kaznovali za umor dveh belopoltih deklic.

V sredo, sedemdeset let pozneje, je sodnica v Južni Karolini razveljavila sodbo zaradi kršenja ustavnih pravic: Georgea so namreč prijeli in izsilili priznanje, v pičlih treh mesecih so sledili še proces, sodba in usmrtitev. Deček je s svojo družino odraščal v Acoluju, bilo je marca 1944, ko sta izginili enajstletna Betty June Binnicker in sedemletna Mary Emma Thames; dekleti sta se s kolesi odpravili na potep, menda sta šli nabirat cvetje, do noči se nista vrnili domov. Jutro pozneje so v plitkem jarku za cerkvijo našli njuni trupli, nekdo ju je razmesaril s kovinsko palico in jima razbil lobanjo, po nekaj urah pa so prijeli štirinajstletnika, ker naj bi ga nekdo dan prej opazil med nabiranjem rož z žrtvama. Georgea so prijeli, ko staršev ni bilo doma, ga odpeljali na postajo, ga tam zaslišali brez privolitve skrbnikov in brez prisotnosti odvetnika ter z ustrahovanjem izsilili priznanje; če bo priznal, bo lahko šel takoj domov, so mu natvezili. Otrok je na smrt prestrašen potrdil, da je pokončal dekleti, sledil pa je proces, ki je trajal – le en dan! Porota, ki jo je sestavljalo deset belopoltih moških, ga je spoznala za krivega po desetih minutah, sodišče pa je zavrnilo možnost pritožbe. Tri mesece pozneje se je fant v zgodovino zapisal kot najmlajša usmrčena oseba: in verjetno tudi najmanjša, saj so mu morali električni stol obložiti s telefonskim imenikom, ena od elektrod pa je bila preširoka za njegovo koščeno nogo, zato je umrl po dolgotrajnem trpinčenju in v hudih mukah.

Velik del dokumentacije o sporni obravnavi primera je izginil, je ob nedavni razveljavitvi sodbe komentirala sodnica Carmen Mullins in sklenila, da so dečka neustrezno zaslišali, izsilili priznanje, mu dodelili nesposobnega odvetnika in ga nazadnje obsodili kljub pomanjkanju prič in materialnih dokazov. Poudarila je še, da je sodišče 1944. delovalo pod izjemnim pritiskom svojcev mladih žrtev, zato da bi moralo proces prestaviti drugam, v nevtralni kraj, povrhu pa je bila usmrtitev, čeprav je bila starost štirinajstih let takrat še zakonita spodnja meja za najhujšo kazen, glede na dečkovo skromno postavo okrutna in boleča, kar pa je bilo že takrat v nasprotju z ustavo. »Včasih se nam ponudi priložnost, da se zazremo v preteklost in popravimo krivico, kjer je to mogoče,« je svojo odločitev, da sodbo izpred 70 let razveljavi, pojasnila sodnica. »Ni hujše krivice, kot je kršenje ustavnih pravic posameznika, kar se je v tem primeru nedvomno zgodilo.«

Odločitev so zadovoljni sprejeli tudi Georgeevi brat in sestri – ki sta usodno popoldne preživeli doma, v družbi štirinajstletnika, ki so ga dan pozneje nasilno odpeljali policisti. Dekletoma takrat niso dovolili pričati, se spominja 78-letna Amie: »Odpeljali so ga in mama se ni nikoli več nasmehnila. Želim oprati njegovo ime.« Svojci so zadovoljni z odločitvijo, so zaupali, razveljavitev sodbe namreč pomeni pomembno prelomnico na poti do pravične obravnave temnopoltih Američanov v ZDA, v prihodnjem letu pa bo prišel na platna menda tudi film, naslovljen 83 dni, ki temelji na tragični zgodbi o Georgeu Stinneyju ml.