KALKILIJA – »Brez radijskega sprejemnika bi znorela,« je po 10 letih mučenja dejala 20-letna Baraa Melhem, Palestinka iz mesta Kalkilija na Zahodnem bregu. Oče in mačeha sta jo 10 let zaklepala na stranišče, jo pretepala, pomanjkljivo hranila in jo spodbujala, naj si prereže žile. Oče ji je grozil, da jo bo, če bo samo poskušala pobegniti, posiljeval, dokler ne zanosi, potem jo bo ubil in vse prikazal kot zločin iz strasti. Ko je bila stara 10 let, je Baraa namreč poskušala pobegniti od doma, a jo je policija vrnila očetu, ki jo je nato zaklenil na stranišče. Potem jo je prisilil, da je podpisala izjavo, s katero se je odrekla temu, da bi hodila v šolo. Zdravje je ohranjala tako, da je vsak dan pojedla eno jabolko, ki jih je redno dobivala poleg kruha in vode. Pomagale so ji tudi telesne vaje in drobcena fizična opravila, s katerimi se je ukvarjala.
»Ali je to sonce?«
Kot poroča agencija Associated Press, se je trpljenje končalo, ko je njena teta poklicala palestinske varnostne sile, ki so jo izpustile na prostost; očeta in mačeho pa aretirale. Ko so jo rešili iz njenega zapora, zanemarjeno in v razpadajočih oblačilih, je komaj odprla oči. »Ali je to sonce, o katerem se mi je sanjalo in o katerem sem poslušala po radiu?« je vprašalo dekle. »Zdaj sem vesela, moje življenje se začenja,« je dejala ob prihodu na prostost. »Zdrav razum sem ohranila po zaslugi radijskega sprejemnika, ki sem ga pogosto poslušala, sanjalo se mi je o soncu in svobodi,« pripoveduje dekle, ki kljub vsemu zatrjuje, da očeta ne sovraži. »Sovražim to, kar je počel, in ne njega. Zakaj je to počel? Tega ne morem razumeti,« je dejala. Baraa ni bila edina, ki je trpela očetovo nasilje, saj sta skozi podoben pekel, a vseeno v nekoliko blažji obliki, šla njena brat in sestra. Niti onadva nista hodila v šolo, ker sta otroka s posebnimi potrebami, nista smela zapustiti hiše.
»Strah, strah, strah. To je bila osnova mojega življenja,« se spominja Baraa, ki zdaj živi pri materi. Skromne razmere pa opisuje kot raj. Želi si študirati psihologijo, da bi lahko nekega dne pomagala ljudem, ki so doživeli usodo, podobno njeni. »V vsakem domu je kdo, ki trpi,« je še prepričana.
