ŠAJKAŠ – »Nisem je videl. Bog, nisem videl svojega angela. Zakaj je morala biti za tovornjakom? Stokrat sem ji rekel, naj se umakne in igra drugje,« je po tragediji komaj izdavil Borislav Dimitrov, ki je do smrti povozil petletno hčerko Sanjo. Vsi sorodniki so zbrani pri užaloščeni družini, ki kar ne more verjeti, da Sanje ni več.
Nikoli je ne bi izpustil iz rok
»Še vedno slišim krik,« komaj izdavi babica, ki si življenja brez petletnice ne predstavlja. Dedi Branko se spomni, da je tik pred nesrečo Sanja sedla v njegovo naročje in mu dejala: »'Dedi, dedi moj!' Če bi vedel, kako se bo končalo, je ne bi nikoli izpustil iz rok, pa če bi to trajalo celo večnost.«
»Strah me je, da si bo kaj naredil«
Branka pa je zdaj strah za sina Borislava: »Strah me je, da si bo kaj naredil, čeprav mu venomer ponavljam, da ima še vedno eno hčer in enega sina.«
Mama Dragana, ki ji pri hoji, da jo sploh zmore, pomagajo sorodniki, v roki nosi fotografijo Sanje, ko je bila še dojenček. »Ni besede na tem svetu, ki bi lahko opisala mojo bolečino ... Ne morem govoriti, gledati, dihati ... Zakaj se je to moralo zgoditi?« ob vzdihovanju in z veliko bolečino pove Dragana.
Usodno spravilo soje
Sosedje razkrivajo, da so spravljali sojo: »Nihče ni vedel, kje se Sanja v tistem trenutku nahaja. Kar naenkrat smo slišali krik. Borislav je ustavil vozilo. Ko je videl Sanjo pod kolesi tovornjaka, je skoraj omedlel. Takoj so jo odpeljali v bolnišnico, ampak bilo je prepozno. Pogrešali jo bomo.«
