Na usmrtitev čakal 46 let, zdaj je svoboden

Skoraj pol stoletja je čakal na usmrtitev, zdaj pa je po zaslugi najnovejše analize DNK dobil priložnost dokazati nedolžnost: 78-letni Ivao Hakamada je za rešetkami že od leta 1966, dve leti pozneje pa ga je sodišče spoznalo za krivega štirikratnega umora in mu prisodilo smrtno kazen.

Toda izvedba te je bila zaradi nekaj pritožb, predvsem pa dolge čakalne vrste odložena, kažejo podatki iz tokijskega zapora, iz katerega je Ivao, nekdanji boksar, zdaj pa šibkega zdravja in menda tudi z znaki demence, prvič zakorakal na prostost po dolgih 48 letih. Bilo je daljnega 1966., ko je Ivao delal v obratu za pridelavo paste miso. Takrat naj bi se srdito sprl s svojim nadrejenim, ga za maščevanje sklenil oropati, potem pa naj bi žrtev kar umoril ter pokončal še njegovo ženo in oba otroka. Nazadnje je družinsko hišo požgal, policisti pa so edinega osumljenca prijeli že po nekaj dneh.

Sledilo naj bi okrutno, kar 20-dnevno zaslišanje, med katerim so preiskovalci pridobili 45 Hakamadajevih priznanj: sodišče jih je 44 med procesom zavrnilo, ker naj bi bila rezultat nedopustnih metod zasliševanja, obdržalo pa eno samo, domnevno nesporno in verodostojno. Toda obtoženec je med sojenjem zanikal tudi to, češ da je priznanje izrekel pod prisilo in udarci, a ga je kljub temu doletela obsodba s smrtno kaznijo, usodna pa naj bi bila krvava oblačila, ki so jih preiskovalci pripisali Hakamadaju. Vrhovno sodišče je potrdilo obsodbo 1980.: Hakamada je prosil za vnovično sojenje že 1991., a so ga zavrnili, tako tudi 2008., ko se je že skliceval na preiskavo DNK, a naj bi bili izsledki te takrat še nezanesljivi. Najnovejša analiza, pri kateri je vztrajala obsojenčeva starejša sestra Hideko, pa naj bi pred tedni z mnogo večjo verjetnostjo pokazala, da kri in oblačila niso pripadali Hakamadaju: sodnik v Tokiu je 78-letnika pred dnevi izpustil na prostost in naročil vnovično sojenje, med katerim bodo, tako upa obramba, obtoženca vendarle oprostili ali pa mu zavoljo pešajočega zdravja vsaj prizanesli z najhujšo obsodbo.

Japonska je poleg ZDA edina premožna in uspešna država, ki še vedno izvaja smrtno kazen: tamkajšnji obsojenci, v nasprotju z ameriškimi, nikoli ne izvedo točnega datuma, kdaj jih bo doletela smrt z obešenjem, obvestijo jih šele na sodni dan. Še pred desetletjem pa oblasti sploh niso objavljale podatkov o usmrtitvah; lani so, denimo, tako kaznovali osem ljudi. Še 130 naj bi jih čakalo na izvršitev – a tako dolgo kakor Hakamada, mimogrede, ni po uradnih podatkih sodeč na usmrtitev čakal še nihče. Statistika še kaže, da smrtno kazen podpira kar 86 odstotkov Japoncev.