Morilka je odsedela,
 prizadeti trepetajo

Imela je komaj 19 let, ko je policistu, ki jo je povpraševal po pogrešani sosedi, hladno odgovorila, da je njena dobra prijateljica mrtva. Seveda sem prepričana, da je mrtva, mu je zatrdila – saj sem jo vendar sama zakopala!

Srhljiva izpoved zločina, ki je pred 16 leti pretresel avstralsko zvezno državo Victorio, so tamkajšnji filmarji pred dnevi predstavili v dokumentarcu: Caroline Reed Robertson, ki je januarja pogojno zapustila ječo, je zdaj strah in trepet družine pokojne Rachel Barber, čeprav oblasti zatrjujejo, da bo morilka, ki so jo zaradi neprištevnosti obsodili na 20 let zapora, pod nenehnim nadzorom. Film je pretresel avstralsko javnost, predstavil je namreč resnične posnetke iz preiskave in s kraja zločina, dokazno gradivo, izjave prič in preiskovalcev ter skrušenih svojcev: umor komaj 15-letne Rachel je bil posledica bolestne obsedenosti, vztrajnega, kar štiriletnega zalezovanja in skrajnega ljubosumja, se je izkazalo že 1999. Takrat 19-letna Caroline pač ni prenesla, da je mlajša soseda privlačnejša, bolj priljubljena in uspešnejša od nje. Ko bo pokončala tekmico, nadobudno plesalko, bo preprosto prevzela njeno identiteto in srečno zaživela, se je takrat glasil njen načrt.

Da bi se dokopala do Rachel, je izkoristila svojo mlajšo sestro, ki je poznala Barberjeva dekleta: Caroline je tako s hlinjeno prijaznostjo postala varuška najmlajše od treh sester, sčasoma pa se je spoprijateljila z najstarejšo – prikupno plesalko. Toda Caroline si je sčasoma zaželela vsega, kar je imela Rachel, njeno lepoto, nadarjenost, priljubljenost, izjemno energijo, tako goreče si je želela njenega življenja, da ji je to nazadnje sklenila kar vzeti. Usodnega februarskega dne 1999 jo je zvabila v svoje stanovanje in ji obljubila, da ji bo plačala sto avstralskih dolarjev, če bo z njo sodelovala v nekem psihološkem poskusu. Podtaknila ji je zdravila, da je zaspala, potem pa jo zadavila s telefonskim kablom in truplo spravila v omaro. Dan pozneje se je hladnokrvno odpravila v službo, popoldne pa truplo zavila v odejo, ga spravila v prtljažnik najetega avtomobila in odpeljala do bližnje kmetije, ki je bila v lasti njenega očeta, ter ga tam zakopala. Čez nekaj dni je na banki zaprosila za posojilo, z denarjem je nameravala pobegniti iz Victorie in začeti novo življenje kot Rachel Barber, neznano kje – a jo je prav ta korak približal policiji.

Ta je bila sicer vseskozi prepričana, da je najstnica pobegnila od doma, starši pa so se bali najhujšega. Da je imela pri njenem izginotju prste vmes prav Caroline, so opozorili tudi preiskovalce, a ti sosede niso mogli povezati s pogrešano vse do usodne prošnje za posojilo. Robertsonovo so leta 2000 zaprli za 20 let, po 14 letih in pol bo lahko zaprosila za pogojno, so takrat sklenili: prav to je obsojenka storila, sodišče pa ji je ugodilo. Njena izpustitev je razburila avstralsko javnost, strahovi, da bi hladnokrvna zločinka lahko znova morila, so vse večji, mnogi se bojijo, da bi zaradi maščevanja utegnila znova udariti prav pri Barberjevih, oblasti pa mirijo, da obsojenko vse od aretacije redno obravnavajo psihiatri in da se bo poskušala kar se da uspešno vključiti v okolico.

A to je nemogoče, je prepričana javnost, kajti Caroline je ne le da brezvestna in hladna, je tudi izjemno preračunljiva in dobra igralka: to dokazujejo tudi originalni posnetki zaslišanja, med katerim je osumljenka pred 16 leti policistu preprosto odvrnila, da se ji ne ljubi odgovarjati na vprašanja. To ni bil nepremišljeni umor, napad iz strasti, to je bilo do potankosti načrtovano dejanje, o katerem je Caroline razmišljala zelo dolgo in od katerega ni bila pripravljena odstopiti. Barberjevi se bojijo, da je morilka v dolgih letih za zapahi morda skovala še en krvavi načrt – a so se kljub temu v vsem tem času sprijaznili s kruto usodo in zdaj naprošajo javnost, naj Robertsonovi dajo še eno priložnost, da si najde pot do sreče, ki je očitno ni okusila nikoli v življenju.

To so potrdili tudi dnevniki mlade morilke: ta si je vztrajno prizadevala za preobrazbo, s katero bi v okolici dosegla odobravanje in požela pohvalo, a je doživljala le razočaranja, svoj gnev pa je zlivala na papir tudi v številnih pismih očetu, v katerih je sebe odkrito in nazorno prezirala.