Množični morilci često napovedo svoj pohod

Način delovanja množičnih morilcev, ki so fenomen sodobnega časa in jih ne gre enačiti s serijskimi, je vedno isti - storilec vstopi v javni prostor in takoj brez opozorila ali opaznega razloga strelja. Po pravilu je oborožen z več kosi orožja, strelja na vse naključne ljudi okoli sebe in ob tem kaže zelo malo čustev. Strokovnjaki iščejo odgovor na vprašanja, kje so povodi za tako podivjanost in kako jih pravočasno prepoznati ter ustaviti. Ali se lahko kaj takega zgodi tudi pri nas?

Iz ZDA v Evropo

Množični masakri naključnih nedolžnih ljudi v šolah, trgovinah, lokalih in še kje, ki jih po svetu vse pogosteje brez svarila in pravega vidnega razloga izvajajo do zob oboroženi pobesneli morilci, vzbujajo grozo in strah, saj je njihova žrtev lahko prav vsak. Fenomen je bil sprva značilen za ZDA, vendar se vse pogosteje pojavlja tudi v Evropi ter drugod po svetu. Odmevneje se je to zgodilo julija lani v Oslu, kjer je 33-letni ultradesničar Anders Behring Breivik najprej podtaknil bombo v predelu Osla z zgradbami norveške vlade, nato pa je na otoku Utøya, kjer je potekal tabor mladinske politične stranke z dobrimi 500 udeleženci, uprizoril še množični strelski pomor. Preoblečen v policista je streljal okoli sebe 90 minut, dokler se ni predal policiji. Streljanje je zahtevalo 68 žrtev, eksplozija v Oslu osem, za oboje pa mu sodijo te dni. Strokovnjaki najrazličnejših ved iščejo odgovor na vprašanje, kaj posameznike sili v te zločine in kako jih pravočasno zaznati, ustaviti ter s tem zaščititi nedolžne. Do zdaj se je izkazalo, da je večina množičnih morilcev moškega spola, konservativnih nazorov in da prihajajo iz relativno stabilnega srednjega razreda. Običajno niso posvojeni in prihajajo iz nepopolnih ali zunajzakonskih zvez. Po pravilu si želijo več, kot so sposobni doseči, v svojih ambicijah se počutijo zaustavljene in za to krivijo druge. Počutijo se tudi izobčene iz nekega okolja ali skupine, ki ji želijo pripadati, zaradi česar do nje gojijo močno sovraštvo. V izbruhu nasilja do te skupine, za katero tudi menijo, da jih nekako tlači, se po maščevanju po pravilu odločijo za lastno smrt, za kar imajo pripravljeno svojo zadnjo kroglo.

Osamljeni in sovražni

Ob vsem tem je v sodobnem stresnem življenju najbolj zastrašujoče predvsem to, da lahko na primer nenadna nezaposlenost, osamljenost, razbitje družine ali pa le ena kritična beseda od nadrejenega v takšnih ljudeh sprožijo podivjan maščevalen bes, v katerem ne izbirajo žrtev. Tako se glede na ekonomsko in socialno krizo tudi pri nas ne moremo slepiti, da se nam kaj takega ne more zgoditi.

Psihologi ocenjujejo, da opozorilni znaki za njihove namere obstajajo, a da so globoko prikriti in jih nihče ne opazi. Če kdo jih, pa nič ne stori. Starši dveh najstnikov Harrisa in Klebolda, ki sta v visoki šoli Columbine v ZDA na strelskem pohodu leta 1999 umorila 23 študentov in profesorja ter ranila 24 ljudi, so pri njiju že prej našli opremo in material za izdelavo bomb ter v spalnicah tudi strelno orožje, vendar niso storili ničesar.

Obstajajo seveda še druga svarila. Profesor David Canter, eden od vodilnih kriminalističnih psihologov, trdi, da so takšni storilci skoraj po pravilu osamljeni, da imajo probleme v odnosih z drugimi in da do nekoga gojijo močno sovraštvo. To seveda ne pomeni, da so vsi osamljeni ljudje potencialni morilci, saj obstajajo še drugi znaki, kot je na primer skrbno načrtovanje dejanja. Dnevniki, manifesti, javljanja v bloge in podobno, kar nemalokrat počnejo, razkrivajo, da napade načrtujejo, če jih že kar ne napovedo. Ob tem neprikrito izražajo nespoštovanje do drugih in željo po maščevanju, saj verjamejo, da jim je bila storjena krivica, za katero je edina rešitev v nasilju.