Med posilstvom je še psu zlomil vrat

Minilo je leto dni, odkar je Cleveland in svet pretresla srhljiva vest: v hiši v mirni soseski so bila desetletje ujeta tri pogrešana dekleta. Njihov ugrabitelj in mučitelj, 53-letni Ariel Castro, se je nekaj tednov po obsodbi ubil, Amanda Berry, ki je s svojim pogumom svoji hčerki in drugima dvema žrtvama odprla vrata na svobodo, Gina DeJesus in Michelle Knight, pa se počasi postavljajo na noge in si gradijo novo življenje.

Bil je prijazen znanec

Prvi dve sta se v zadnjem letu umaknili iz javnosti in se posvetili družini, pred dnevi pa sta le za hip stopili na oder dobrodelnega dogodka v Washingtonu, ki ga je pripravil ameriški center za pogrešane in zlorabljene otroke, in občinstvu v kratkem nagovoru poudarili, da upanje nikoli ne sme umreti: Gina in Amanda sta bili častni povabljenki, Michelle pa v hotelu Ritz-Carlton ni bilo, ker je bila, ko jo je Castro ugrabil, že polnoletna. Toda Knightovi, ki je lani tudi edina v živo pričala na sodišču in celo nagovorila pošast Castra, medijskih nastopov in javnih izpovedi ne manjka, le tako se lahko učinkovito spopada z bolečino in srhljivimi spomini, je povedala. Pred dnevi je 33-letnica grozljivo izkušnjo objavila tudi v knjigi, odlomek je že objavila revija People, potem pa še v intervjuju za NBC.

Njeno življenje se je usodno zasukalo 22. avgusta 2002, ko je bila na poti na srečanje s socialno delavko: z njo naj bi se pogovorila o možnosti, da se njen dveletni sinček Joey vrne iz reje v njen objem. Toda načrte ji je prekrižal Castro, prijateljev oče: ker je zamujala, ji je ponudil prevoz, a da se pred tem mora ustaviti še doma. Naj le vstopi, le za hip, da ga ne bo čakala v avtu, pokazal da ji bo pasje mladičke, morda ji lahko enega celo odstopi za njenega sinčka. Vstopila je v njegovo spalnico in pokukala v omaro, kjer naj bi bili kužki, potem pa je sledil usodni udarec. »Možakar, ki je bil videti tako prijazen, se je naenkrat spremenil v norca. Potisnil me je na tla, spominjam se, da sem samo zaprla oči in trepetala, kaj se bo zgodilo,« je povedala Knightova. Castro jo je zvezal, dva dni pozneje pa jo je prvič posilil. Nato jo je zvlekel v klet in se zverinsko znesel nad njo, kar je potem počel redno: obešal jo je za jeklene vrvi, jo pretepal s kovinsko palico, posiljeval, trpinčil in stradal. Večino časa je bila vklenjena, na glavi pa je imela poveznjeno čelado, ki je zadušila njene krike. »Sčasoma sem se začela spraševati, ali je tudi bog pozabil name,« je povedala Knightova, ki je pogosto morala poslušati tudi Castrove izpovedi iz njegovega otroštva, ko je bil tarča posmeha in nepriljubljen otrok, pozneje tudi zlorabljen. Zrasel je v moškega, polnega gneva in sovraštva, rasista, ki ni prenesel pogleda na temnopolte, in velikega ljubitelja pornografije.

Palica, verige, vrvi

Po nekaj mesecih ji je prinesel kužka, ki ga je Michelle poimenovala Lobo: toda psička je doletel srhljiv konec, saj mu je Castro prelomil vrat – medtem ko je posiljeval svojo ujetnico, ker kuža preprosto ni hotel prenehati lajati in renčati. Aprila 2003 je v hišo groze prišla naslednja žrtev, Amanda Berry, s katero je Castro postal obseden, šestnajstletnico je imel celo za svojo ženo. O izginotju Berryjeve so obsežno poročale vse televizijske postaje, Castro ni pozabil Knightove opomniti, da pa nje ni iskal nihče: »'Vidiš, njo vsaj pogrešajo. Kdo pa tebe išče? Nihče, ker si popolnoma ničvredna,' mi je govoril.« Še leto dni pozneje je Castro ugrabil še štirinajstletno Gino DeJesus in jo zaprl skupaj z Michelle, Amanda pa je bila po večini v drugem prostoru. Knightova je v ujetništvu petkrat zanosila, a po dolgotrajnem stradanju in udarcih tudi vsakokrat splavila, Berryjeva pa je na božični dan, ob Michellini pomoči, 2006. rodila hčer, Jocelyn. In ker ni hotel, da bi ga deklica imela za pošast, se je ob njeni navzočnosti do žrtev vedel prijazneje in jih spričo nje ni pretepal ali posiljeval, čeprav so bile še vedno večino časa vklenjene ali zvezane. Po več spodletelih poskusih je maja 2013 Berryjevi in hčerki vendarle uspel spektakularen pobeg: prebili sta se do glavnih vrat, od tam pa z razbijanjem in vpitjem pritegnili pozornost soseda, da jima je pomagal na prostost. Podhranjena, dehidrirana, poškodovana in zanemarjena dekleta so preplavila naslovnice medijev: o njihovi odrešitvi je poročal ves svet, staršem pogrešanih otrok so znova vrnile upanje. Hišo groze je clevelandska oblast kmalu podrla. Castra, ki je sicer zatrjeval, da dekletom ni nikoli storil sile in da so se mu prepustile prostovoljno, je sodišče obsodilo na dosmrtno ječo in še tisoč let za zapahi, a je mučitelj zgolj mesec dni pozneje storil samomor.

Vsaka s svojo bolečino

Dekleta so se v letu dni na prostosti oddaljile druga od druge, vsaka se pač po svoje spopada z grozljivo izkušnjo. Knightovo poleg spominov srhljivih enajst let opominjajo tudi bolečine v čeljusti, tresoče se roke zaradi poškodovanih živcev in težave z želodcem, a pogumna 33-letnica vztraja, da je njeno življenje kljub vsemu zdaj čudovito, saj je, kot pravi, svobodna kot ptica. Vsako jutro vstane z nasmeškom, si pripravi kavo in se zazre v nebo, v življenju se ji pač ne more več zgoditi nič hudega: »Lahko sem le še močnejša.« Sicer se ukvarja s pisanjem, boksanjem in petjem, sprijaznila pa se je tudi z dejstvom, da Joeyja, dokler je še otrok, ne bo stisnila v objem. Posvojitelji zdaj štirinajstletnega dečka so namreč ocenili, da bi bila resnica o njegovi biološki materi zanj preokrutna. Michelle se bo tako morala zadovoljiti s fotografijami in upanjem, da se bo s sinom morda nekoč le srečala. Materi, s katero ni nikoli imela dobrega odnosa – Knightova pravzaprav nikoli ni bila uradno pogrešana –, se je odpovedala, v prihodnosti pa si želi snidenja z mlajšima bratoma. Ali bo znova vzpostavila tudi stike z Amando in Gino? »Rade se imamo in upam, da se bomo nekoč spet povezale. Zdaj nam pač ustreza, da smo vsaka na svojem koncu.«